Opomba:
Zbornik "Štirideset let radioamaterske dejavnosti" je v okviru Radiokluba Maribor in iz pod peresa Aleksandra Pipana S51NP izšel maja 1986. Tiskala ga je Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor, TOZD Raziskave in razvoj v nakladi 350 izvodov. Zgoraj vidite kopijo uvodne strani tega zbornika.
Letos je preteklo že 60 let od začetka organiziranega radioamaterstva v Mariboru. Zaradi te častitljive obletnice radioamaterstva sem ta zbornik 20 let po njegovem izidu preuredil v HTML obliko in ga objavil na internetu. Trenutno je njegov internetni naslov http://klub.homemade.net/~stane/. Ta naslov se lahko glede na razpoložljive WWW serverje spreminja. Vsebina zbornika ni spremenjena, samo število vrstic celega teksta je drugačno zaradi uporabe pisave s spremenljivo širino črk in zaradi avtomatskega prilagajanja dolžine vrstic v HTML tekstu glede na resolucijo ekrana in nastavitve velikosti črk v uporabljenem internetnem brskalniku. Zadnjih 12 strani tega zbornika z ekonomsko propagandnimi oglasi sem izpustil. Slike sem skeniral direktno iz zbornika, saj originalnih fotografij nisem našel. Baje, da jih ima sam avtor Aleksander Pipan. Mogoče je tak način prikaza forografij še boljši, saj nekako poudarja 20-letno časovno oddaljenost izida zbornika.
Za objavo zbornika na internetu sem dobil izrecno dovoljenje od avtorja Aleksandra Pipana S51NP. Upam, da nas bo avtor kmalu ponovno presenetil z razširjeno in dopolnjeno izdajo zbornika, ki bo zajemal tudi zadnje 20-letno časovno obdobje radioamaterstva v Mariboru.
Maribor, maj 2006 Stane Koželj, S51NO
U V O D
0rganiziranega radioamaterstva pred drugo svetovno vojno, kot ga poznamo danes, pri nas ni bilo. To pa ne velja za posamezne ljubitelje radia.
Izvenpoklicno zanimanje za ta medij je potekalo hkrati z dosežki evropskih pionirjev radia. Tudi na Slovenskem so študentje, profesorji, radioamaterji in zanesenjaki opravljali prve poizkuse. Spomniti velja, da je leta 1925 deloval v Mariboru radio klub Maribor, ki je bil ustanovljen kot drugi v Jugoslaviji ; prvi je bil v Zagrebu, tretji pa v Beogradu. Ta klub je imel svoje prostore v hotelu Zamorec, kjer je prirejal med drugim tudi javne radijske koncerte. Predsednik kluba je bil inženir Dušan Tomšič.
Zamotani splet interesov in zastarela miselnost predvojnih oblastnikov sta bili slepilo, zaradi katerega režim ni dojel pravega smisla novega znanja, ki je prihajalo z radijem. Namesto spodbude znanilcem nove tehniške in tehnološke dobe so znani primeri preganjanja radioamaterjev, ki so si drznili izdelati radijsko oddajno napravo.
Doba množičnega ukvarjanja s skrivnostmi elektronike se pričenja z nastankom nove Jugoslavije ali še točneje s formiranjem Zveze radioamaterjev Jugoslavije po letu 1946. Resnični preporod pa nastopi z leti 1950 - 1951, ko prvič v zgodovini jugoslovanskih radioamaterjev stopi v veljavo zakon, ki dovoljuje gradnjo oddajnikov za radioamaterske frekvence in s tem svobodno vzpostavljanje radijskih zvez z vsemi radioamaterji sveta.
R A D I O K L U B M A R I B O R - C E N T E R
Ko mine huda zima in pride pomlad, se prebudijo tokovi prirode, ki v svoji nezadržni sili spremenijo sivino hladnih dni v simfonijo sonca, zelenja in cvetja. Enako je pomenila svoboda za naše ljudi. Dobesedno so se zagnali v delo, v obnovo, v nova ustvarjanja. Tako zasledimo prvo grupiranje radioamaterjev - entuziastov v letu 1946, ko so se pričeli zbirati v neki majhni sobici v Pristanu (na Lentu) pri glavnem mostu. Takrat so predstavljali sekcijo v okviru organizacije Tehnika in šport. Šele na predlog glavnega odbora za Tehniko in šport iz Beograda so spomladi 1947 v Beli dvorani Union izvolili svoj upravni odbor.
V odbor Radioamaterskega društva ( tako se je klub takrat imenoval ) so bili izvoljeni: predsednik Ante Ribič, podpredsednik Stanko Vajngerl, tajnik Mirko Topolovec, blagajnik Josip Janžekovič, gospodar Svetopolk Valenčič in propagandistka Dora Šifrer. Kot zanimivost omenjamo, da je bil Ante Ribič med NOB eden prvih organizatorjev radia "Svobodna Slovenija" v Črnomlju leta 1944 pri Glavnem štabu partizanskih odredov Slovenije.
Radijski tehnik Anton Ribič pred radijsko postajo ROF, 1944. leta ( sliko dodal na to stran Stane, s51no dne 6. 2. 2008 )
Pravila tedanjega društva so predvidevala osnovno vzgojo s področja elektrotehnike in radiotehnike, teoretično in praktično delo v tečajih po stopnjah A, B, C. Največji problem je bil, kje dobiti primerne prostore, še posebej, če vemo, da je bil takratni Maribor od letalskih napadov močno razrušeno mesto. Za izhod v sili je bilo dovolj, da je začasno odstopil kotiček prostora v svoji delavnici radiomehanik in član novoizvoljenega odbora tovariš Janžekovič na Glavnem trgu št. 1. Za učilnico teoretičnega pouka pa so takrat uporabljali Belo dvorano v Unionu.
Organizacija društva je že delovala, vendar pa ni imela nikakršnih materialnih sredstev od finančnih pa samo članarino. Zato je glavni odbor Tehnike in športa iz Ljubljane poslal tri sprejemnike, električni vrtalni stroj, ohmmeter, voltmeter in 30 stolov. In ker vsega tega niso imeli kje hraniti, je nekdo vrednejše stvari pokradel. Z nabiralno akcijo, ki je nadvse uspela, so stvari nadoknadili in si leta 1947 uredili majhno delavnico in društvene prostore na Grajskem trgu 6, kjer je bilo pozneje uredništvo časopisa Ljudska pravica. Število članstva je stalno naraščalo, tako da je imelo to društvo v letu 1948 že 200 amaterjev. Ko se je društvo nekoliko materialno okrepilo, so bili že drugič okradeni, vendar temeljiteje kot prvič. Zaradi prostorskih težav je prišlo do sodelave s takratnim Stanovanjskim uradom in Radiom Maribor in društvo je dobilo ustreznejše prostore na Koroški cesti 19 (danes Radio Maribor). Klubu je pomagala tudi Uprava za nepremičnine, ker je omogočila ugoden nakup 9 starih radijskih sprejemnikov, iz katerih so v klubu skompletirali 5 radijev ter jih prodali, z izkupičkom pa kupili inventar. Da bi prišli do denarja, so ustanovili lastno trgovino rabljenega radijskega materiala za potrebe članstva.
V delavnici - pri
praktičnem delu tečaja.
Leta 1949 so sodelovali na radioamaterski razstavi v Beogradu, kjer so prejeli prvo nagrado in pohvalo za kvalitetne in številne izdelke. Žal so pred zaključkom razstave izginili vsi boljši eksponati.
Za obdobje od ustanovitve do leta 1950 je značilno dvoje. Veliko otepanje s prostorsko-materialnimi problemi in intenzivno učenje, čeprav v težkih pogojih. Tako so nastajali krožki radio-tehnike po šolah in tovarnah kot na primer: v IKŠ TAM Tezno, Metalni, Mariborski livarni, ŽIŠ Studenci in celo v Poljčanah. Tako je klub vzgajal nove kadre, ki so bili osnova za nove organizacijske tvorbe. Leta 1949 se je formiral radio klub pri TAM, katerega predsednik je bil Oto Žnuderl. V letu 1950 je prišlo do združitve radio kluba TAM z močnim radiokrožkom v Metalni in nastal je Radio klub Tezno. Prvi predsednik novega kluba je bil Andrija Kočar.
Leto 1950 je pomembno za nadaljnji razvoj radioamaterske dejavnosti v mestu pod Pohorjem:
- V Mariboru dobimo dva radio kluba. Na levem bregu Radio klub Center, na desnem bregu Drave Radio klub Tezno.
- Sredi leta dobi Radio klub Center nove, velike in funkcionalno primerne prostore na Gregorčičevi ulici 30.
- Tudi radio klub na Teznem dobi nove prostore - Samski dom Metalne, Štrekljeva ulica 24/11.
- To se kmalu pozna v porastu članstva. Radio klub Center ima 318 članov.
- Ustanovljena je bila sprejemno-oddajna sekcija in je tako med prvimi v Jugoslaviji, ki je dobila od Zveznega odbora radioamaterjev Jugoslavije licenco za delo radioamaterskega oddajnika z znakom YU3ABC.
- Radio klub Center ustanovi sekcijo za ozvočenje.
Prvi predavatelji so bili: Renato Paulič, Stane Vajngerl, Drago* Flis in Svetopolk Valenčič.
* Najbrž Jože Flis, op. urejevalca
Vsa ta dogajanja so imela velik vpliv na radioamatersko aktivnost in danes lahko trdimo, da je bilo leto 1950 prelomna doba oziroma solidna osnova za nadaljnji razvoj te dejavnosti v našem mestu.
P R V I K L I C " C Q D E Y U 3 A B C "
" Tovariš Jože Flis - YU3DJ, bili ste aktivni udeleženec NOB in eden tistih srečnih radioamaterjev, ki ste pričeli pisati radiooddajno zgodovino mariborskega radio kluba. Kaj nam lahko poveste o teh začetkih ? "
" Leta 1950 je izšel pravilnik o amaterskih radiopostajah in njihovi uporabi. Kljub temu, da smo se na ta dogodek pripravljali - imeli smo tečaje radioelektronike, vadili smo tudi radiotelegrafijo - nas je izid pravilnika presenetil, ali bolj točno povedano, prehitel.
Ko je Zveza radioamaterjev Jugoslavije dodelila našemu radio klubu znak YU3ABC je bilo neučakanosti konec. V klubu smo sicer imeli sprejmnik, bil je vojaški trofejni, ki je imel amaterske frekvence, da smo lahko poslušali, le oddajati ni bilo mogoče. Hitro se je organizirala skupina entuziastov ter se lotila dela na gradnji oddajnika. Sam sem imel zbranega večino potrebnega materiala za oddajnik. Seveda je bil to material iz vseh koncev, raznih proizvodenj in predvsem velikih dimenzij, kar je nemogoče primerjati z današnjimi elementi elektronike. S tedanjim klubskim tovarišem Svetopolkom Valenčičem sva začela izdelovati oddajnik pri meni doma v Rosinovi ulici. Kmalu je bil oddajnik sestavljen. Bil je velikih dimenzij in sestavljen po sistemu panelk. Povedati moram, da je bil za modulator uporabljen originalni Iskrin ojačevalec za ozvočenje. Za prehod iz 80 m področja na 40 m področje in obratno je bilo potrebno na izhodu oddajnika v končni stopnji ročno zamenjati tuljave itd. Potrebovali smo še samo primerno anteno. Tudi ta je bila nekaj posebnega. Bila je dvojni Zeppelin simetrično napajana z odprtim 200 ohmskim dovodom. Ker ni bilo primernjšega materiala, smo dovod naredili iz navadne neizolirane bakrene žice, za distančnike med žicami smo uporabili hrastove palice, približno 20 cm dolge, na koncih teh palic pa pritrdili navadne zidne izolatorje. To so drobni keramični izolatorji, ki so bili uporabljeni pri električnih instalacijah v stanovanjih. Nastala je simpatična antena na katero so z zanimanjem zrli mimoidoči. Videti je bilo, da jim je najbolj ugajala imenitno izvedena lojtrca iz distančnikov. In kot pravimo: stvarca je zaigrala !
Takrat sem bil poklicni radiotelegrafist. To priložnost sem izkoristil in oddal v eter klic za kogarkoli: CQ CQ CQ DE YU3ABC in tako sem bil prvi, ki je oddajal klubski znak YU3ABC za Radio klub Maribor-Center. Ker pa klubski oddajnik še ni bil narejen, so mnogi člani kluba prihajali k meni na dom in vzpostavljali amaterske zveze ter s tem prijateljske stike z amaterji po domovini in tujini.
Še o znaku YU3ABC. Naj povem, da je po tedanji klasifikaciji dodeljevanja znakov znak ABC prvi dodeljen znak, kajti naslednji je bil npr.: ACD, ADE, AEF, AFG, AGH, itd. Te znake najdemo danes po vsej SFRJ.
Radio klubu Maribor-Center je bil dodeljen prvi znak kot priznanje Zveze radioamaterjev Jugostavije za vsestransko prizadevno in aktivno delo kluba, kajti v tistem času je bil med naboljšimi klubi v Jugoslaviji."
Razstava Radiokluba Maribor
Center v restavraciji Union - 1951. V
središču slike je lepo viden doma
izdelani
oddajnik, ki je poslal prve klice v svet z znakom YU3ABC. Na razstavišču je bila sprejemnooddajna postaja,
ki je delovala ves čas trajanja razstave. Na ta način so obiskovalci videli kako potekajo radijske zveze z drugimi
radioamaterji. Pri delu za radijsko postajo je operator Jože Flis.
Pripomba urejevalca te strani v novembru 2009:oddajnik, ki je poslal prve klice v svet z znakom YU3ABC. Na razstavišču je bila sprejemnooddajna postaja,
ki je delovala ves čas trajanja razstave. Na ta način so obiskovalci videli kako potekajo radijske zveze z drugimi
radioamaterji. Pri delu za radijsko postajo je operator Jože Flis.
Leta 2009 je radioklub Maribor po zaslugi Draga Grabenška, dolgoletnega sekretarja ZRS, dobil kopijo spremnega dokumenta radijskega dovoljenja za Flis Jožeta. Ta dokument potrjuje, kar se sam Jože Flis v zgornjih vrsticah spominja o začetkih oddajanja radioamaterske postaje YU3ABC, sedaj S59ABC.
Nadaljevanje prvotnega izvornega teksta iz 1986:
Prav je, da pogledamo še druge dogodke, ki so značilni za vso tedanjo družbeno klimo in možnosti. Takratna stopnja razvitosti tehničnih sredstev, proizvodnja in znanje so bili na relativno skromni stopnji, kar je zahtevalo od ljudi, da so se učili in usposabljali, da so delali za vsakdanji kruh in da so se udeleževali obnove uničeneqa premoženja ter delali na udarniških akcijah, da bi se čimprej izkopali iz posledic vojne. Tako so se tudi radioamaterji Maribora zraven akcije v domačem okolju udeležili izgradnje temeljev bodoče elektronske industrije Slovenije v Dravljah, Šentvid pri Ljubljani. Leta 1949 je bila iz Maribora na tem delovišču prva brigada radioamaterjev iz našega kluba. Mesec dni je brigada s krampom in lopato polagala temelje bodoči industriji.
Naslednje leto sta šli dve brigadi na to delovno akcijo. Vsaka brigada je imela 50-60 brigadirjev. Za dosežene delovne uspehe so bile vse mariborske delovne brigade proglašene za udarne radioamaterske brigade. Po končanih akcijah in delih na zaključeni izgradnji je v novih obratih stekla proizvodnja prvih radioaparatov SAVICA.
I. m a r i b o r s k a r a d i o a m a t e r s k a d e l o v n a b r i g a d a
Tovariš Štefan Roj YU3ME je bil brigadir, takrat še mlajši mladinec, ko se je pisalo leto 1949 na gradbišču bodoče slovenske industrije pri Šentvidu pri Ljubljani. "Štef, kaj bi nam lahko iz tistega časa povedal?"
"Od tedaj je minilo nnogo časa. Komandant naše brigade je bil Stane Vajngerl, njegova pomočnika sta bita Bruno Soban in Milan Župevc, ostalih se ne spomnim.
Naše delo je bilo zelo pestro. Pomagali smo prevažati različni gradbeni material. Osnovno orodje za delo so bili lopata, samokolnica in "gospod" kramp. Nekateri so pomagali pri betoniranju ali zidanju ali polivanju betona z vodo. Dekleta so ponavadi pomagala v kuhinji in raznašala vodo žejnim na gradbišču. Nobena ora, pivo ali sok, ampak vedro sveže vode in lonček, pa je šlo delo naprej. Ob gradbišču je plapolala zastava naše brigade. Posebna čast za vsakega od nas je bilo dvigovanje zastave zjutraj in spuščanje zvečer. Najboljši mladinec, ki se je izkazal pri delu, je imel to čast, da je opravil dvig in spust zastave. To je dalo še več poleta za delo naslednjega dne.
Nekega lepega sončnega dne smo se odpravili na izlet, peš seveda, na Šmarno goro. Nekje med potjo smo na neki kmetji staknili kokošje gnezdo z jajci. Ta jajca smo spili. Lahko si samo mislim, kako je pogledala gospodinja, ko je našla prazno gnezdo. Popoldan smo se vrnili v tabor utrujeni, lačni, pa vendar razigrani. Ob zaključku dela naše brigade so bile podeljene pohvale in nagrade, ki pa so bile za tedanji čas zelo lepe. Pohvaljeni so dobili žarnice, udarniki pa žarnice in zvočnike, morda je bilo še kaj. Spominjam se, da smo dobili značke in knjižice, oboje pa je že zdavnaj zgovelo v domači peči. Zaradi požrvtovalnega dela smo bil 30. avgusta 1949 od Centralnega komiteja LMS (sedaj ZSMS) proglašeni za udarno radioamatersko brigado".
Leta 1953 je bil radioklub Center že močna organizacija. Imel je učno sekcijo z močno predavateljsko zasedbo in do potankosti izdelan učni program tečajev A - B - C, konstrukcijsko sekcijo, sprejemno-oddajno sekcijo z 200 watnim oddajnikom za kratki val, sekcijo za ozvočenje, ki je pomagala, da je tu in tam zažvenketalo v klubsko blagajno. Ostanek je k temu prispevala klubska trgovina z rabljenim radijskim materialom.
Stadion na Poljanah
- Studenci, ozvočenja športne
prireditve
Speedway v Maribor
V
ospredju
ojačevalne naprave,
za njimi so od leve proti desni: Cizej,
Peroci, Bakovič,
Vajngerl, Roj in Molan - člani RKMC
Vajngerl, Roj in Molan - člani RKMC
Napeto potitično ozračje zaradi dogodkov okoli Trsta je bilo povod, da se je v klubu formirala partijska celica, skozi katero smo se še tesneje povezali z PLZ (proti1etalska zaščita). Prav za potrebe PLZ so v klubu sestavili srednjevalovni oddajnik za valovno dolžino 204,2 m. Ta oddajnik je bil predviden kot rezerva radia Maribor, če bi v primeru vojne sovražnik poškodoval tezenski oddajnik. Naneslo je, da se je oddajnik radia Maribor nenadoma pokvaril in med tem, ko so ga popravljali, ga je nadomeščal 200 watni (rezervni) oddajnik amaterske izdelave, ki je v tedanjih razmerah popolnoma zadoščal mestnim potrebam.
SV oddajnik za 204,2 metra pred radio klubom
Razvejana in aktivna dejavnost v klubu je izhajala predvsem iz privrženosti radiotehniki in veliki ustvarjalni želji ter delovni vnemi, ki se je poosebljala v takratnem predsedniku radiokluba Stanku Vajngerlu, ki je znal pritegniti člane s praktičnim in teoretičnim znanjem elektronike, z organizacijo, z delom in voljo ter humorjem. Takšno delo je pritegovalo mladince in pionirje v vrste Ljudske tehnike.
Zbor radioamaterjev iz vse Slovenije, ki je bil leta 1954 pri Treh ribnikih v Mariboru, je imel odmeven vpliv v širši javnosti in pokazal na družbeno vlogo radioamaterske organizacije pri formiranju osebnosti mladega človeka.
V letih 1954/56 je bil vzpostavljen "zračni elektromagnetni most" med Mariborom - Rovinjem in Mariborom - Kaštelom Starim v poletnih mesecih julij - avgust za potrebe Rdečega križa in Zveze borcev Maribor.
V navedenih obmorskih krajih so letovali v počitniških kolonijah mariborski otroci - pionirji in prav po zaslugi naše radijske zveze, ki je delovala po točnem programu, so se lahko pogovarjali starši v Mariboru z otroki na morju. To radijsko zvezo so uporabljali tudi organi Rdečega križa in Zveze borcev v Mariboru za službene potrebe na teh relacijah. Operatorji za oddajniki v Rovinju oz. Kastel Starem so bili: Jože YU3DJ, Dušan YU3LF, Štef YU3ME, Vlado YU3KI in Stane YU3NB, na nasprotni strani, to je, tukaj v radioklubu v Mariboru, nas je bilo več, ki smo po vrstnem redu dežurali:
PPS YU3ABC 1950 - 1965 od leve proti
desni: Dušan YU3IP, Herman
YU3HJ, Dušan YU3ID,
Zdenko YU3IE
To so bili časi, ko so klubski oddajniki neprenehoma delali. Spominjam se, da smo imeli izdelane urnike z določenim terminom koliko časa in kdaj lahko kdo dela za radijsko postajo. Bilo nas je mnogo operatorjev in vsi bi radi delali. Ime mesta Maribor smo skozi zveze na KV prenesli v vse kotičke sveta. Da bi razbremenili sekcijo YU3ABC, smo ustanovili novo sekcijo YU3DDE, ki je kasneje delovala v Rušah.
V teh letih še ni bilo osebnih radijskih postaj. Imeli pa smo že osebne znake, katere je bilo dovoljeno uporabljati na klubski postaji. Iz vsega sledi, da je gneča v PPS-ih logična posledica velike vneme in aktivnosti ter želje za čimprejsnje osvajanje osebnega znaka, ki je dovoljeval prehod na gornje bande, podobno kot danes.
Takrat smo poznali
I., II. in III.
kategorijo, kasneje pa še IV., ta je bila
za UKV.
Pri napredovanju v višji rang, je bilo potrebno predložiti
50
QSL za II., a 100 QSL iz 100 različnih držav za I.
kategorijo, predno se je kandidat prijavil k izpitu. Izpiti
so
imeli posebnost, ki je danes ni več. Pri vsakem izpitu v klubu, navadno
je bilo enkrat v letu, je prisostvoval osebno
sekretar
ZRS in strokovni delavec. V takšni sestavi smo se
leta
srečevali, ko sta prihajala iz Ljubljane v naš klub
tovariša Oto Hudeček - YU3AB, sekretar Zveze
radioamaterjev Slovenije in Dusko Burger - YU3IB.
To svoje poslanstvo sta pošteno, objektivno in strokovno več let uspešno opravljala, s tem pa tudi zagotavljala določeno stalnost in raven radio operatorskega znanja v Sloveniji.
K a k o s e m z a č e l
"Tovariš Bojan Kresnik YU30V, že v rani mladosti si se zapisal radioamaterski druščini, katere član si 40 let. Prav gotovo je bilo mnogo takih dogodkov, ki se jih spominjaš. "
"V jeseni leta 1946 sem v časopisu Vesnik (op. tako se je takrat imenoval današnji Večer) prebral oglas, da se vabijo ljubitelji radia, predvsem mladino v začetni A tečaj radiotehnike. Ta oglas me je v novembru 1946 privedel v prostore nekdanje delavnice Radio Štrakl pri Glavnem trgu pod starim mostom. Bilo nas je precej, večinoma sami mladi fantje. Predaval nam je tov. Renato Paulič, pozneje pa tudi danes že pokojni tov. Stanko Vajngerl YU3NB. Še danes se spominjam, kako napeto je vse to bilo, za nas je bilo vse to novo. Še na poti domov si lahko slišal mulce, kako s ponosom govorijo o padcih napetosti, voltih, amperih. Spoznali smo Ohmov zakon in Kirchoffov zakon in še mnogo drugega. Vso stvar smo jemali tako zavzeto in resno, da smo bili bolj podobni resnim možem kot dvanajstletnikom, kar smo v resnici bili.
Komaj smo čakali trenutka, ko bomo začeli izdelovati detektor. Tečaj se je preselil v predavalnico Radia Maribor na Koroško cesto. Poseben dogodek za nas je bil, ko nam je tov. Renato Paulič pokazal studio Radia Maribor. Skozi stekleno steno smo gledali napovedovalca, ki je v tistem trenutku bral mariborske novice.
Pri praktičnem pouku v delavnici smo izdelali detektor. Doma sem nemudoma postavil anteno, slušalke sem že medtem nabavil ter vse lepo priključil. Ko pa sem zaslišal program Radia Ljubbljana, ni bilo veselju konca. Nato sem izboljšal detektor s tem, da sem vgradil sljudni kondenzator, ki sem ga dobil od prijatelja, kar mi je omogočalo, da sem ponoči stišal več radijskih postaj. In zato sem tudi mnogokrat utrujen od poslušanja dolgo v noč s slušalkami na glavi zaspal.
Februarja 1947 smo naredili izpite, dobili spričevala in članske izkaznice Radio kluba. Te jeseni sem nameraval v B tečaj, da bi se naučil narediti radio z etektronkami. Toda oče je rekel: " Fant, naprej šola ! Za radio je še čas. " Tako se je ta moja želja uresničila šele v obdobju 1948/49, ko sem v Ljubljani naredil B tečaj ob študiju na STŠ elektro smeri.
Počitnice sem izizrabil tako, da sem si naredil svoj prvi pravi radio. To je bilo v Radgoni, v delavnici za popravilo radijskih aparatov, iz katere se je kasneje razvil sedanji Elrad. Na to svoje delo sem bil zelo ponosen. Vzel sem ga s seboj v Ljubljano. Sošolci v internatu so mi ga močno zavidali in na mojo veliko žalost radio ukradli.
Redno sem zahajal v pasažo nebotičnika, kjer je imel prostore ljubljanski radio klub, kjer so se enkrat tedensko sestajali predvojni radioamaterji, od katerih sem izvedet marsikaj zanimega. Tam sem slišal o oddajnikih, o daljnih zvezah, celo o zvezah preko oceanov. Sklenil sem, da postanem tudi sam operator in si zgradim svoj oddajnik. Vpisal sem se v tečaj za radiotelegrafiste, se naučil in opravil izpit. Kev oddajnika še nisem smel imeti, sem si naredil iz trofejnih etektronk direktni sprejemnik za 3.5 Mhz, s katerim sem redno poslušal oddaje evropskih radioamaterjev. Neko jutro zaslišim prvo DX postajo, še danes se spominjam, bil je W1AM iz Connecticuta ZDA. Bil sem tako navdušen, da sem še naslednjih 14 dni vstajal ob treh zjutraj, da bi ga ponovno slišal, toda o Amerikancu ni bilo več ne duha ne sluha.
Svoj prvi krst na bandu sem doživel med služenjem vojaškega roka. Leta 1954 sem kot pirat z izmišljenim znakom YU4TN naredil preko 800 radijskih zvez. Uporabljal sem postajo špionko BP5 na podstrešju delavnice, v kateri sem dopoldne popravljal razna radijska sredstva. Bilo je zelo napeto. Neprenehoma je bil prisoten strah, da me dobijo. Od vsega tega je bilo najtežje skriti anteno, zato sem jo napel med vrvi za sušenje perila, razpetimi na terasi. Tega ni mogoče pozabiti ! Nikoli kasneje v svoji praksi nisem doživel tako močan Pile up ameriških postaj, kot takrat, saj me je nekajkrat klicala desetina W postaj, naredil pa sem lahko le nekaj zvez. Motnje so bile strašne, moj signal pa relativno slab za DX postaje. Zato se je zgodilo, da so me še uro po tem, ko sem prenehal klicale druge postaje.
Nekaj podobnega je bilo leta 1965, ko sem se kot prvi YU3 pojavil na SSB z doma izdelanim oddajnikom. Razlika je bila velika, sprejemmk je bil že mnogo boljši, jaz pa sem imel več izkušenj. Mislim pa, da je bilo najlepše v letu 1954, saj se prvih zvez najraje spominjam. "
Leta naredijo svoje in spremembe tudi, še posebno kadrovske, zato ni mogoče s točno številko ugotoviti, koliko je pravzaprav bilo tečajnikov, ki so šli skozi tečaje v Radio k1ubu Center. Po zapiskih letnih občnih zborov ocenjujemo, da je število 2000 dokaj realno, kateremu moramo dodati še število tečajnikov oziroma one, ki so opravili izpite za radiooperatorje.
Če zajamemo celotno obdobje od ustanovitve Radio kluba Center do 1965. leta, moramo priznati, da je bilo opravljeno veliko izobraževalno delo brez honorarja, pod resnično parolo: "Tehniko ljudstvu!" Zelo je bila razvita konstruktorska dejavnost, saj je v mnogih pogledih dopolnjevala želje radioamaterjev po novem uporabnem znanju in praktičnem preizkušanju visokofrekvenčnih naprav. Pravzaprav je bila samogradnja takih naprav nujnost tedanjega časa, kajti tržišče je bilo zelo slabo založeno, radijska industrija pa še v povojih. Celo svojo proizvodnjo izdelave uporov so organizirali v delavnici radio kluba Maribor-Center, kar je za današnje pojme gotovo nepojmljivo. Seveda so se razmere hitro spreminjale, k sreči na bolje v materialnem pogledu, kot je bogatela in se razvijala naša družba. Velike spremembe, še posebej možnosti rednega šolanja in druge možnosti izkoriščanja prostega časa mlade generacije, vplivajo na manjše zanimanje za delovanje v radio klubih, kjer posameznik mora najprej nekaj spoznati, kar zahteva voljo in čas.
Živahno in vsestransko uspešno klubsko življenje v Radio klubu Maribor-Center, ki se je pričelo s formiranjem radijskega društva v letih 1946/47, je v letih od 1950 do 1963 doseglo svoj največji razmah, tako da je po svojih aktivnostih in uspehih klub mogoče primerjati z najmasovnejšimi in najboljšimi v širši domovini.
Stane Vajngerl
StaneVajngerl - YU3NB je pripadal skupini, ki je pričela polagati temelje prvemu radioklubu v Mariboru po II. svetovni vojni, zato mu upravičeno pripada naziv organizator radioamaterstva.
Izučil se je za obrtnega električarja, med vojno vihro pa se je kot vezist in radiomehanik izpopolnil še v znanju elektronike. Bil je aktiven udeleženec NOB, borec prekomorskih brigad. Po demobilizaciji se je zaposlil na Radio Maribor, kjer je bil zaposlen kot tehnik na tezenskem oddajniku vse do leta 1960, ko je prevzel vodenje telefonske centrale v MTT. K temu pa je treba dodati, da je bil Stane človek širokega profila, nemirnega duha in velikega srca. Pri svojem delu se je dobesedno razdajal. Kjerkoli je poprijel, je vnašal ustvarjalno energijo, ki je prehajala tudi na nas, takrat še mlade člane kluba.
Predaval je na tečajih radiotehnike ter sodeloval pri njihovem praktičnem izvajanju v delavnici. Načrtoval ter vodil in koordiniral je delo radiokluba. Idej mu ni manjkalo. Spominjam se, da je bi1a njegova velika želja, da bi imel radioklub svojo hišo, ki bi bila dom radioamaterjev v Mariboru, kjer bi bilo v funkcionalnem smislu vse na svojem mestu, za sleherno od dejavnosti v klubu. Čeravno je bil razpet med dolžnostmi: dom - služba - DPO, je vedno uspel najti čas za pogovor in dati nasvet, če smo ga kot mladi radovedneži nadlegovali z raznimi vprašanji. Znal je biti strog, toda nikoli zloben. Prav nasprotno, zdravi humor in široki nasmeh sta bili tudi njegovi odliki.
Zaradi vsega tega smo ga mnogokrat pogrešali. Bil je resnično veliki predsednik Radiokluba Maribor - Center. To funkcijo je opravljal od leta 1947 - 1960. Umrl je 29.12. 1980.
R A D I O A M A T E R S T V O V R U Š A H
Domačini Stane - YU3DQ, Štef - YU3ME in Ciril - YU3AE, vsi člani RK Maribor, so v Rušah omogočili ustanovitev sprejemno-oddajne sekcije, ki je v 1etih 1963 do 1966 uspešno delovala. Dobri stari oddajnik in sprejemnik YU3ABC je bil ponovno usposobljen in preimenovan v YU3DDE. Postaja je bila nameščena na krajevni skupnosti v Rušah, antena tipa Fucks pa speljana na vrh zvonika vaške cerkve.
V sekcijo se je vključil še Feri - YU3EZ, ki je takrat obiskoval srednjo kemijsko šolo v Rušah. Na tej šoli so člani sekcije organizirali operatorski tečaj C kategorije. Omenimo naj radijski prenos šahovskega turnirja. Člani sekcije YU3DDE so se dogovorili z RK Sevnica na Dolenjskem - YU3DHP za radijski prenos šahovskega turnirja na petih deskah med šahovskimi društvi iz Sevnice in Tovarne dušika Ruše. V Sevnici so postajo YU3DHP prenesli v dvorano in pred publiko izvajali "radijski šah". V Rušah pa smo ostali v prostorih krajevne skupnosti radioamaterji in šahisti brez publike. Vse poteze smo brez zapletov prenašali na 80 meterskem valu (CW in AM) v obojestransko zadovoljstvo radioamaterjev v Rušah in Sevnici. Manj zadovoljni so bili šahisti v Sevnici, saj so izgubili partije kar na štirih deskah in samo na eni remizirali.
Za Radio klub Maribor-Center je bilo usodno leto 1965. Prispela je odločba od ustreznega občinskega organa o deložaciji vseh upopabnikov stavbe na Gregorčičevi ul. 30 z utemeljitvijo, da je stavba predvidena za rušenje, na tem mestu pa bo zgrajen urbanistično urejen stanovanjski kompleks.
Tov. Dušan Cizej - YU3LF je med najstarejšimi člani kluba, opravljal pa je tudi najodgovornejše funkcije: od 1947 do 1960 leta tajnik, od 1960 do 1968 predsednik in od 1968 do 1972 predsednik nadzornega odbora itd.
"Dušan, prav gotovo je bilo delo in vse kar se nanj navezuje, pestro in tudi razburljivo. Ali je bilo tako? "
"Dogodkov je veliko preveč za najin prostor. Moj začetek pa je bil takšen:
Ob koncu leta 1946 sem se vključil v Radioamatersko društvo Maribor, tako se je takrat imenoval Radio klub. Društvo je imelo prostore na Koroški c. 19, pred tem pa nekje pod starim mostom. Prostori so bili trije, prazni, brez inventarja. Počasi nam je le uspelo, da smo navlekli stole in mize. Za učilnico smo uporabili največji prostor. Druga dva prostora sta bila namenjena za delavnico in skladšče, ker sta bila mnogo manjša. Najprej smo razdirali stare radijske aparate in trofejne nemške vojaške aparature.
Material, ki smo ga na ta način dobili, smo kasneje uporabili pri popravilih radijskih sprejemnikov občanov, s čemer se je nekaj malega zaslužilo. Del sredstev pa smo porabiti za novogradnjo naprav. Spomladi 1947 je bil občni zbor. Izbrano je bilo novo vodstvo, za predsednika pa je bil izbran Stanko Vajngerl. V jeseni tega leta so me kooptirali v odbor kluba, kjer sem prevzel tajniško funkcijo in jo opravljal do leta 1960.
Po prihodu tov. Jožeta Flisa leta 1949 se je pričel prvi tečaj za radiotelegrafiste amaterje v Mariboru. V jeseni 1949 nam je bila dodeljena nova lokacija na Gregorčičevi ulici 30. Za selitev ni bil potreben avto, saj smo kar znosili celotno imetje v lepe in primerne prostore. Tečaje smo kar nadaljevali, začeli pa tudi gradnjo prve primopredajne radijske postaje, morda prve v Jugostaviji. Material, ki smo ga za ta namen imeli, je bil vojaškega trofejnega izvora. Glavna graditelja sta bila Stane Vajngerl in Sveto Valenčič, občasno pa sem tudi sam pomagal pri tern delu. Ta postaja se je iz klubskih prostorov prvič oglasila v jeseni 1951. leta z znakom YU3ABC. ( Op. do takrat pa je bila aktivna postaja, ki sta jo sestavila Flis in Valenčič - 1950 ) Članstvo se je močno povečalo, bilo nas je že 60. Pričeli smo s tečaji elektrotehnike višje stopnje, t. j. B in C, kakor s tečajem za radiooperatorje.
Menim, da bom najbolje izrazil tedanjo aktivnost v klubu, če povem, da je klub deloval vsak dan, do pozne noči. Z leti je vse hitro napredovalo.
Prva radijska postaja YU3ABC je bila v pogonu neprenehoma noč in dan. Leta 1956 smo zgradili drugo radjsko postajo YU3DDE. Ta postaja je služila za zveze med Rovinjem in Mariborom ter Kaštel Starim in Mariborom. Sodeloval sem v obeh akcijah.
V teh letih smo v klubu razvili sekcijo za ozvočenje. To je bil v tedanjih razmerah naš edini zanesljivi denar poleg prihodka iz članarine. Naša skupina je ozvočila del mesta in sicer po Koroški cesti preko Glavnega trga po Kopališki cesti. (sedaj Svetozarevski) in naprej po Partizanski cesti do Železniškega glavneqa kolodvora.
Mislim, da je bil Radio klub Maribor-Center leta 1959 proglašen za najboljši klub v Jugostaviji. O tem morajo pričati zvezna in republiška priznanja. Z deložacijo leta 1961 in selitvijo v Tomšičev drevored, je bilo, kot bi na novo začeli."
Kaj je temu sledilo je bilo popolnoma razumljivo. Ugovori, ogorčenja, pogovori in tudi razprtije. Nobeno dokazovanje ni zaleglo. Taki so bili razvojni načrti in stanovanja so ime1a prednost. Radio klubu Maribor-Center so bili dodeljeni drugi prostori in sicer v Tomšičevi ul. 45.
Odmaknjena lokacija in nefunkcionalni prostori ter odhod nekaterih do tedaj aktivnih članov so bili vzrok, da je klubsko živIjenje hiralo, aktivnosti so ugašale druga za drugo. Najprej so nastale velike spremembe v številu članstva, ki se je zmanjšalo za polovico. Nekateri so sploh prenehali hoditi v klub, nekaj jih je prestopilo v Radio klub Tezno. Konstrukcijska sekcija je obstajala samo še na papirju. Sekcija za ozvočenje je izgubila aktivnosti tudi zaradi konkurenčnosti profesionalnih dejavnikov; leta 1968 so jo opustili.
V letu 1972 je v RK Maribor-Center aktivna samo še sprejemno-oddajna sekcija YU3ABC iz Tomšičeve u1. 45 in podobna sekcija v Lovrencu na Pohorju - YU3DVO.
Pravzaprav je to strnjena predstavitev Radio kluba Maribor-Center, ki je bil nosilec organizirane radioamaterske dejavnosti v Mariboru, od koder so izhajale osnove za rast radioamaterizma v mestu in bližnji okolici.
Predsedniki Radio kluba Maribor-Center so bili: Ante Ribič, Stane Vajngerl, Dušan Cizej, Tine Zorič in Miroslav Mihec.
R a d i o k l u b T e z n o
Ta radio klub je bil v primerjavi z Radio klubom Maribor-Center nekoliko na boljšem kar zadeva selitev.
Materialni oz. finančni položaj je bil podoben. Nekoliko slabše je bilo s strokovnimi kadri in malo številnim članstvom. Tovariš Jože Flis - YU3DJ član RK Maribor-Center je naučil telegrafijo in usposobil prva operatorja za Radio klub Tezno, to sta bila Albert Slemnik - YU3FD in Viktor Krevh - YU3FB.
Z veliko prizadevnostjo in malo izkušenj so v tem času sestavljali klubski oddajnik, kjer so se najbolj izkazali in uspešno opravili delo: Drago Štandeker, Vlasto Vizjak, Ferdo Uvera in prej omenjena operatorja.
Doba od ustanovitve (1950) do formiranja prve sprejemno-oddajne sekcije dne 18. 4. 1954 na Teznem, ko se je oglasil klubski oddajnik z znakom YU3BUV, je doba konsolidacije članstva in organizacijske ureditve kluba. Zavzeto in požrtvovalno delo članov upravnega odbora in predsednika Vlasta Vizjaka ter prispevki članstva in mecenov - tovarna TAM, Metalne in Elektrokovine, so pripomogli, da je klub zaživel ter s svojimi instruktorji vzgojil kader, ki je kasneje pripomogel k uspešni dejavnosti sprejemno-oddajne in konstruktorske sekcije.
V letu 1973 smo uredili razmere za delo sekcije na Taboru YU3DBJ, in sicer na II. gimnaziji, leta 1974 pa je začela delovati sekcija YU3DOX na OŠ v Staršah. Na obeh šolah smo organizirali in izvedli tečaje za radio operatorje. Za YU3DBJ je položilo izpit 8 novih, za YU3DOX pa 11 novih operatorjev. To so bili pionirji in mladinci obeh spolov. K uspehom so prispevali tudi dobri odnosi in razumevanje krajevnih dejavnikov, vodstva šol, elektrarna Zlatoličje in prizadevni posamezniki. Svoje prostore je dobila tudi sekcija YU3ABC in sicer v I. gimnaziji na Leninovem trgu. Nadalje pa še ostaja odprt problem prostorov in aktivnosti dveh sekcij: v Rušah YU3DDE in v Lenartu YU3DDL. Sekcija v Lenartu je že delovala, a je zaradi razhoda članstva v letu 1971 prenehala oddajati.
V letu 1974 / 75 od novembra do maja so bili opravljeni tečaji za operatorje na II. gimnaziji in na osnovni šoli Starše. Skupno je bilo 20 slušateljev, pionirjev in mladincev, ki so se šolali za bodoče operatorje v nekoliko težjih pogojih. Za tipkanje je bilo na razpolago samo eno tipkalo, ki ga je uporabljal vsak slušatelj. V knjigarnah ni bilo na voljo ustrezne literature in prostori so bili v zimskem času in večernih urah neogrevani. Problem ustreznih prostorov je prisoten že več let.
V letu 1973 je bila nabavljena nova radijska postaja TS-515 in instalirana v PPS YU3BUV Tezno. Seveda je bilo več podobnih želja, te pa so presegale finančne možnosti kluba. V maju 1975 nam je bi1a ponujena zamenjava za neustrezne prostore bivšega Radio kluba Center v Tomšičevem drevoredu, za prostore, kjer je sedanji sedež Radio kluba Maribor. To je bila realizacija naših prošenj in zahtev organom Zveze organizacij za tehniško kulturo, da je naša nadaljnja aktivnost odvisna od smiselne rešitve prostorske stiske kluba. Prostori na Partizanski c. 12 so najbolj ustrezali zaradi primerne lokacije, saj so v središču mesta in se neposredno navezujejo na mestni promet, kar ni brez pomena za delo s članstvom. Še preden smo se vselili, je bilo potrebno urediti določene stvari. Ni bilo ustrezne razsvetljave. S prošnjo smo se obrnili na DO E1ektrokovina, ki nam je brezplačno odstopila 6 kompletov rabljenih neonskih svetilk, vendar še danes svetijo. Oba prostora je bilo potrebno opleskati in popraviti tla ter nabaviti nekaj opreme. Ko smo poravnali račune, smo obrisali prah tudi v naši blagajni. Tega so odgovorni v klubu že vajeni, toda pomembnejše je, da se je vrnila aktivnost v življenje klubskih dejavnosti. Vse sekcije delujejo. Ob tem je potrebno posebej omeniti, da je najaktivnejša in uspešna sekcija YU3DOX v Staršah, sicer po letih dela najmlajša, (ustanovljena 1974 leta), po starosti članstva pa prav tako. Največ zaslug gre Cirilu Dergancu YU3AE in Dragu Frangešu YU3NAX, ki sta znala uspešno delovati med mladino, šolo in krajevno skupnostjo Starše. Znak YU3DOX se sliši vsaki dan in skoraj ni tekmovanja brez njih, pa naj gre za KV, UKV, QRQ in lov na lisico.
To svoje poslanstvo sta pošteno, objektivno in strokovno več let uspešno opravljala, s tem pa tudi zagotavljala določeno stalnost in raven radio operatorskega znanja v Sloveniji.
K a k o s e m z a č e l
"Tovariš Bojan Kresnik YU30V, že v rani mladosti si se zapisal radioamaterski druščini, katere član si 40 let. Prav gotovo je bilo mnogo takih dogodkov, ki se jih spominjaš. "
"V jeseni leta 1946 sem v časopisu Vesnik (op. tako se je takrat imenoval današnji Večer) prebral oglas, da se vabijo ljubitelji radia, predvsem mladino v začetni A tečaj radiotehnike. Ta oglas me je v novembru 1946 privedel v prostore nekdanje delavnice Radio Štrakl pri Glavnem trgu pod starim mostom. Bilo nas je precej, večinoma sami mladi fantje. Predaval nam je tov. Renato Paulič, pozneje pa tudi danes že pokojni tov. Stanko Vajngerl YU3NB. Še danes se spominjam, kako napeto je vse to bilo, za nas je bilo vse to novo. Še na poti domov si lahko slišal mulce, kako s ponosom govorijo o padcih napetosti, voltih, amperih. Spoznali smo Ohmov zakon in Kirchoffov zakon in še mnogo drugega. Vso stvar smo jemali tako zavzeto in resno, da smo bili bolj podobni resnim možem kot dvanajstletnikom, kar smo v resnici bili.
Komaj smo čakali trenutka, ko bomo začeli izdelovati detektor. Tečaj se je preselil v predavalnico Radia Maribor na Koroško cesto. Poseben dogodek za nas je bil, ko nam je tov. Renato Paulič pokazal studio Radia Maribor. Skozi stekleno steno smo gledali napovedovalca, ki je v tistem trenutku bral mariborske novice.
Pri praktičnem pouku v delavnici smo izdelali detektor. Doma sem nemudoma postavil anteno, slušalke sem že medtem nabavil ter vse lepo priključil. Ko pa sem zaslišal program Radia Ljubbljana, ni bilo veselju konca. Nato sem izboljšal detektor s tem, da sem vgradil sljudni kondenzator, ki sem ga dobil od prijatelja, kar mi je omogočalo, da sem ponoči stišal več radijskih postaj. In zato sem tudi mnogokrat utrujen od poslušanja dolgo v noč s slušalkami na glavi zaspal.
Februarja 1947 smo naredili izpite, dobili spričevala in članske izkaznice Radio kluba. Te jeseni sem nameraval v B tečaj, da bi se naučil narediti radio z etektronkami. Toda oče je rekel: " Fant, naprej šola ! Za radio je še čas. " Tako se je ta moja želja uresničila šele v obdobju 1948/49, ko sem v Ljubljani naredil B tečaj ob študiju na STŠ elektro smeri.
Počitnice sem izizrabil tako, da sem si naredil svoj prvi pravi radio. To je bilo v Radgoni, v delavnici za popravilo radijskih aparatov, iz katere se je kasneje razvil sedanji Elrad. Na to svoje delo sem bil zelo ponosen. Vzel sem ga s seboj v Ljubljano. Sošolci v internatu so mi ga močno zavidali in na mojo veliko žalost radio ukradli.
Redno sem zahajal v pasažo nebotičnika, kjer je imel prostore ljubljanski radio klub, kjer so se enkrat tedensko sestajali predvojni radioamaterji, od katerih sem izvedet marsikaj zanimega. Tam sem slišal o oddajnikih, o daljnih zvezah, celo o zvezah preko oceanov. Sklenil sem, da postanem tudi sam operator in si zgradim svoj oddajnik. Vpisal sem se v tečaj za radiotelegrafiste, se naučil in opravil izpit. Kev oddajnika še nisem smel imeti, sem si naredil iz trofejnih etektronk direktni sprejemnik za 3.5 Mhz, s katerim sem redno poslušal oddaje evropskih radioamaterjev. Neko jutro zaslišim prvo DX postajo, še danes se spominjam, bil je W1AM iz Connecticuta ZDA. Bil sem tako navdušen, da sem še naslednjih 14 dni vstajal ob treh zjutraj, da bi ga ponovno slišal, toda o Amerikancu ni bilo več ne duha ne sluha.
Svoj prvi krst na bandu sem doživel med služenjem vojaškega roka. Leta 1954 sem kot pirat z izmišljenim znakom YU4TN naredil preko 800 radijskih zvez. Uporabljal sem postajo špionko BP5 na podstrešju delavnice, v kateri sem dopoldne popravljal razna radijska sredstva. Bilo je zelo napeto. Neprenehoma je bil prisoten strah, da me dobijo. Od vsega tega je bilo najtežje skriti anteno, zato sem jo napel med vrvi za sušenje perila, razpetimi na terasi. Tega ni mogoče pozabiti ! Nikoli kasneje v svoji praksi nisem doživel tako močan Pile up ameriških postaj, kot takrat, saj me je nekajkrat klicala desetina W postaj, naredil pa sem lahko le nekaj zvez. Motnje so bile strašne, moj signal pa relativno slab za DX postaje. Zato se je zgodilo, da so me še uro po tem, ko sem prenehal klicale druge postaje.
Nekaj podobnega je bilo leta 1965, ko sem se kot prvi YU3 pojavil na SSB z doma izdelanim oddajnikom. Razlika je bila velika, sprejemmk je bil že mnogo boljši, jaz pa sem imel več izkušenj. Mislim pa, da je bilo najlepše v letu 1954, saj se prvih zvez najraje spominjam. "
Leta naredijo svoje in spremembe tudi, še posebno kadrovske, zato ni mogoče s točno številko ugotoviti, koliko je pravzaprav bilo tečajnikov, ki so šli skozi tečaje v Radio k1ubu Center. Po zapiskih letnih občnih zborov ocenjujemo, da je število 2000 dokaj realno, kateremu moramo dodati še število tečajnikov oziroma one, ki so opravili izpite za radiooperatorje.
Če zajamemo celotno obdobje od ustanovitve Radio kluba Center do 1965. leta, moramo priznati, da je bilo opravljeno veliko izobraževalno delo brez honorarja, pod resnično parolo: "Tehniko ljudstvu!" Zelo je bila razvita konstruktorska dejavnost, saj je v mnogih pogledih dopolnjevala želje radioamaterjev po novem uporabnem znanju in praktičnem preizkušanju visokofrekvenčnih naprav. Pravzaprav je bila samogradnja takih naprav nujnost tedanjega časa, kajti tržišče je bilo zelo slabo založeno, radijska industrija pa še v povojih. Celo svojo proizvodnjo izdelave uporov so organizirali v delavnici radio kluba Maribor-Center, kar je za današnje pojme gotovo nepojmljivo. Seveda so se razmere hitro spreminjale, k sreči na bolje v materialnem pogledu, kot je bogatela in se razvijala naša družba. Velike spremembe, še posebej možnosti rednega šolanja in druge možnosti izkoriščanja prostega časa mlade generacije, vplivajo na manjše zanimanje za delovanje v radio klubih, kjer posameznik mora najprej nekaj spoznati, kar zahteva voljo in čas.
Živahno in vsestransko uspešno klubsko življenje v Radio klubu Maribor-Center, ki se je pričelo s formiranjem radijskega društva v letih 1946/47, je v letih od 1950 do 1963 doseglo svoj največji razmah, tako da je po svojih aktivnostih in uspehih klub mogoče primerjati z najmasovnejšimi in najboljšimi v širši domovini.
Stane Vajngerl
StaneVajngerl - YU3NB je pripadal skupini, ki je pričela polagati temelje prvemu radioklubu v Mariboru po II. svetovni vojni, zato mu upravičeno pripada naziv organizator radioamaterstva.
Izučil se je za obrtnega električarja, med vojno vihro pa se je kot vezist in radiomehanik izpopolnil še v znanju elektronike. Bil je aktiven udeleženec NOB, borec prekomorskih brigad. Po demobilizaciji se je zaposlil na Radio Maribor, kjer je bil zaposlen kot tehnik na tezenskem oddajniku vse do leta 1960, ko je prevzel vodenje telefonske centrale v MTT. K temu pa je treba dodati, da je bil Stane človek širokega profila, nemirnega duha in velikega srca. Pri svojem delu se je dobesedno razdajal. Kjerkoli je poprijel, je vnašal ustvarjalno energijo, ki je prehajala tudi na nas, takrat še mlade člane kluba.
Predaval je na tečajih radiotehnike ter sodeloval pri njihovem praktičnem izvajanju v delavnici. Načrtoval ter vodil in koordiniral je delo radiokluba. Idej mu ni manjkalo. Spominjam se, da je bi1a njegova velika želja, da bi imel radioklub svojo hišo, ki bi bila dom radioamaterjev v Mariboru, kjer bi bilo v funkcionalnem smislu vse na svojem mestu, za sleherno od dejavnosti v klubu. Čeravno je bil razpet med dolžnostmi: dom - služba - DPO, je vedno uspel najti čas za pogovor in dati nasvet, če smo ga kot mladi radovedneži nadlegovali z raznimi vprašanji. Znal je biti strog, toda nikoli zloben. Prav nasprotno, zdravi humor in široki nasmeh sta bili tudi njegovi odliki.
Zaradi vsega tega smo ga mnogokrat pogrešali. Bil je resnično veliki predsednik Radiokluba Maribor - Center. To funkcijo je opravljal od leta 1947 - 1960. Umrl je 29.12. 1980.
R A D I O A M A T E R S T V O V R U Š A H
Domačini Stane - YU3DQ, Štef - YU3ME in Ciril - YU3AE, vsi člani RK Maribor, so v Rušah omogočili ustanovitev sprejemno-oddajne sekcije, ki je v 1etih 1963 do 1966 uspešno delovala. Dobri stari oddajnik in sprejemnik YU3ABC je bil ponovno usposobljen in preimenovan v YU3DDE. Postaja je bila nameščena na krajevni skupnosti v Rušah, antena tipa Fucks pa speljana na vrh zvonika vaške cerkve.
V sekcijo se je vključil še Feri - YU3EZ, ki je takrat obiskoval srednjo kemijsko šolo v Rušah. Na tej šoli so člani sekcije organizirali operatorski tečaj C kategorije. Omenimo naj radijski prenos šahovskega turnirja. Člani sekcije YU3DDE so se dogovorili z RK Sevnica na Dolenjskem - YU3DHP za radijski prenos šahovskega turnirja na petih deskah med šahovskimi društvi iz Sevnice in Tovarne dušika Ruše. V Sevnici so postajo YU3DHP prenesli v dvorano in pred publiko izvajali "radijski šah". V Rušah pa smo ostali v prostorih krajevne skupnosti radioamaterji in šahisti brez publike. Vse poteze smo brez zapletov prenašali na 80 meterskem valu (CW in AM) v obojestransko zadovoljstvo radioamaterjev v Rušah in Sevnici. Manj zadovoljni so bili šahisti v Sevnici, saj so izgubili partije kar na štirih deskah in samo na eni remizirali.
Za Radio klub Maribor-Center je bilo usodno leto 1965. Prispela je odločba od ustreznega občinskega organa o deložaciji vseh upopabnikov stavbe na Gregorčičevi ul. 30 z utemeljitvijo, da je stavba predvidena za rušenje, na tem mestu pa bo zgrajen urbanistično urejen stanovanjski kompleks.
Sprejemno - oddajna
sekcija YU3DDE v Rušah (1963 - 1966) in
"podedovani" RX in TX od YU3ABC,
od leve proti desni pa so: Stane YU3DQ, Feri VE7DP (ex YU3EZ, 9Y4AC, VE7BZC) in Ciril YU3AE (ex YU3AE/MM)
od leve proti desni pa so: Stane YU3DQ, Feri VE7DP (ex YU3EZ, 9Y4AC, VE7BZC) in Ciril YU3AE (ex YU3AE/MM)
Tov. Dušan Cizej - YU3LF je med najstarejšimi člani kluba, opravljal pa je tudi najodgovornejše funkcije: od 1947 do 1960 leta tajnik, od 1960 do 1968 predsednik in od 1968 do 1972 predsednik nadzornega odbora itd.
"Dušan, prav gotovo je bilo delo in vse kar se nanj navezuje, pestro in tudi razburljivo. Ali je bilo tako? "
"Dogodkov je veliko preveč za najin prostor. Moj začetek pa je bil takšen:
Ob koncu leta 1946 sem se vključil v Radioamatersko društvo Maribor, tako se je takrat imenoval Radio klub. Društvo je imelo prostore na Koroški c. 19, pred tem pa nekje pod starim mostom. Prostori so bili trije, prazni, brez inventarja. Počasi nam je le uspelo, da smo navlekli stole in mize. Za učilnico smo uporabili največji prostor. Druga dva prostora sta bila namenjena za delavnico in skladšče, ker sta bila mnogo manjša. Najprej smo razdirali stare radijske aparate in trofejne nemške vojaške aparature.
Material, ki smo ga na ta način dobili, smo kasneje uporabili pri popravilih radijskih sprejemnikov občanov, s čemer se je nekaj malega zaslužilo. Del sredstev pa smo porabiti za novogradnjo naprav. Spomladi 1947 je bil občni zbor. Izbrano je bilo novo vodstvo, za predsednika pa je bil izbran Stanko Vajngerl. V jeseni tega leta so me kooptirali v odbor kluba, kjer sem prevzel tajniško funkcijo in jo opravljal do leta 1960.
Po prihodu tov. Jožeta Flisa leta 1949 se je pričel prvi tečaj za radiotelegrafiste amaterje v Mariboru. V jeseni 1949 nam je bila dodeljena nova lokacija na Gregorčičevi ulici 30. Za selitev ni bil potreben avto, saj smo kar znosili celotno imetje v lepe in primerne prostore. Tečaje smo kar nadaljevali, začeli pa tudi gradnjo prve primopredajne radijske postaje, morda prve v Jugostaviji. Material, ki smo ga za ta namen imeli, je bil vojaškega trofejnega izvora. Glavna graditelja sta bila Stane Vajngerl in Sveto Valenčič, občasno pa sem tudi sam pomagal pri tern delu. Ta postaja se je iz klubskih prostorov prvič oglasila v jeseni 1951. leta z znakom YU3ABC. ( Op. do takrat pa je bila aktivna postaja, ki sta jo sestavila Flis in Valenčič - 1950 ) Članstvo se je močno povečalo, bilo nas je že 60. Pričeli smo s tečaji elektrotehnike višje stopnje, t. j. B in C, kakor s tečajem za radiooperatorje.
Menim, da bom najbolje izrazil tedanjo aktivnost v klubu, če povem, da je klub deloval vsak dan, do pozne noči. Z leti je vse hitro napredovalo.
Prva radijska postaja YU3ABC je bila v pogonu neprenehoma noč in dan. Leta 1956 smo zgradili drugo radjsko postajo YU3DDE. Ta postaja je služila za zveze med Rovinjem in Mariborom ter Kaštel Starim in Mariborom. Sodeloval sem v obeh akcijah.
V teh letih smo v klubu razvili sekcijo za ozvočenje. To je bil v tedanjih razmerah naš edini zanesljivi denar poleg prihodka iz članarine. Naša skupina je ozvočila del mesta in sicer po Koroški cesti preko Glavnega trga po Kopališki cesti. (sedaj Svetozarevski) in naprej po Partizanski cesti do Železniškega glavneqa kolodvora.
Mislim, da je bil Radio klub Maribor-Center leta 1959 proglašen za najboljši klub v Jugostaviji. O tem morajo pričati zvezna in republiška priznanja. Z deložacijo leta 1961 in selitvijo v Tomšičev drevored, je bilo, kot bi na novo začeli."
Kaj je temu sledilo je bilo popolnoma razumljivo. Ugovori, ogorčenja, pogovori in tudi razprtije. Nobeno dokazovanje ni zaleglo. Taki so bili razvojni načrti in stanovanja so ime1a prednost. Radio klubu Maribor-Center so bili dodeljeni drugi prostori in sicer v Tomšičevi ul. 45.
Odmaknjena lokacija in nefunkcionalni prostori ter odhod nekaterih do tedaj aktivnih članov so bili vzrok, da je klubsko živIjenje hiralo, aktivnosti so ugašale druga za drugo. Najprej so nastale velike spremembe v številu članstva, ki se je zmanjšalo za polovico. Nekateri so sploh prenehali hoditi v klub, nekaj jih je prestopilo v Radio klub Tezno. Konstrukcijska sekcija je obstajala samo še na papirju. Sekcija za ozvočenje je izgubila aktivnosti tudi zaradi konkurenčnosti profesionalnih dejavnikov; leta 1968 so jo opustili.
V letu 1972 je v RK Maribor-Center aktivna samo še sprejemno-oddajna sekcija YU3ABC iz Tomšičeve u1. 45 in podobna sekcija v Lovrencu na Pohorju - YU3DVO.
Pravzaprav je to strnjena predstavitev Radio kluba Maribor-Center, ki je bil nosilec organizirane radioamaterske dejavnosti v Mariboru, od koder so izhajale osnove za rast radioamaterizma v mestu in bližnji okolici.
Predsedniki Radio kluba Maribor-Center so bili: Ante Ribič, Stane Vajngerl, Dušan Cizej, Tine Zorič in Miroslav Mihec.
R a d i o k l u b T e z n o
Ta radio klub je bil v primerjavi z Radio klubom Maribor-Center nekoliko na boljšem kar zadeva selitev.
Materialni oz. finančni položaj je bil podoben. Nekoliko slabše je bilo s strokovnimi kadri in malo številnim članstvom. Tovariš Jože Flis - YU3DJ član RK Maribor-Center je naučil telegrafijo in usposobil prva operatorja za Radio klub Tezno, to sta bila Albert Slemnik - YU3FD in Viktor Krevh - YU3FB.
Z veliko prizadevnostjo in malo izkušenj so v tem času sestavljali klubski oddajnik, kjer so se najbolj izkazali in uspešno opravili delo: Drago Štandeker, Vlasto Vizjak, Ferdo Uvera in prej omenjena operatorja.
Doba od ustanovitve (1950) do formiranja prve sprejemno-oddajne sekcije dne 18. 4. 1954 na Teznem, ko se je oglasil klubski oddajnik z znakom YU3BUV, je doba konsolidacije članstva in organizacijske ureditve kluba. Zavzeto in požrtvovalno delo članov upravnega odbora in predsednika Vlasta Vizjaka ter prispevki članstva in mecenov - tovarna TAM, Metalne in Elektrokovine, so pripomogli, da je klub zaživel ter s svojimi instruktorji vzgojil kader, ki je kasneje pripomogel k uspešni dejavnosti sprejemno-oddajne in konstruktorske sekcije.
PPS YU3BUV - TEZNO 1955
Tezenski radio klub ima precejšnje zasluge za radioamaterstvo v Mariboru, saj so člani tega kluba dosegli sijajne rezultate pri gradnji UKV naprav in zvezah na tem področju. Med prvimi v Jugoslaviji so se oglašali na l44MHz. Dne 20. 4 .1955 se je YU3BUV prvič pojavil v etru na l44 MHz. Za postajo, ki je bil nemški trofejni predelani (YU3EN) primopredajnik Fels-Fub, sta bila Zdravko Ženko - YU3EN in operatorski pripravnik Dušan Leskovec, sedaj YU3CJ. Z razglednega stolpa na Pohorju nad Bolfenkom so bile dosežene mnoge imenitne zveze. Mednje spada prvi kontakt na l44MHz med Jugoslavijo in Nemčijo (YU3EN + YU3EU - DL6MH) ter prvi stik med Jugoslavijo in Poljsko, ki sta ga imela navedena operatorja, prvi v foniji, drugi v telegrafiji. Dne 22. 1. 1956 je bila dosežena še ena prva zveza. Tokrat na 430 MHz med Jugostavijo in Avstrijo, ki jo je vzpostavil YU3EN - Koko.
Tovariš Zdravko Ženko - YU3EN, ki smo ga vsi poznali po imenu Koko, je bil med amaterji znan in cenjen. Ugled si je pridobil s svojim aktivnim delom, bogatim znanjem in prijetnim nastopom. Vsi, ki smo ga bolje poznali, vemo, da ni bil samo odličen strokovnjak, ampak tudi človek, ki je našel stik s slehernim od nas in nikoli se ni postavljal za svojo akademsko in profesorsko titulo. Bil je radioamater po duši in veliki ljubitelj tehnike, od katerega bi se lahko še mnogo naučili. Toda ni ga več med nami.
Za Radio klub Tezno sta značilni dve usmeritvi: primopredajna in konstrukcijska. V času obstoja radio kluba je opravilo operatorske izpite okrog 100 članov, ki so bili aktivni v sekcijah: YU3BUV, YU3DBJ in YU3DDL.
Koliko je bilo vzpostavljenih radijskih zvez, ne vemo natančno, lahko samo predvidevamo, da bi bilo število izraženo v krepkih tisočih zvezah. To velja enako tudi za Radio klub Maribor-Center.
V konstrukcijski dejavnosti oz . v delavnici kluba se je venomer nekaj dogajalo. Izdelana je bila vrsta radijskih postaj za KV in UKV, elektronskih tasterjev, transverterji za l44MHz in razne pomožne merilne enote za potrebe kluba.
Pomembno delo je bilo opravljeno za merilni laboratorij za TSŠ Maribor. Sestaviti je bilo potrebno merilni instrument, ki je prispel iz ZDA kot darilo OZN šoli. Vsa zadeva je bila v razstavljenem stanju, kot pravimo v "KITU", v klubu pa je dobil "rep in glavo".
Najaktivnejši v tej dejavnosti so bili: Anton Gliha - YU3CG, Dušan Klepej - YU3VV, Bojan Kresnik - YU30V, Stane Koželj - YU3NO (ex YU3NDO) in Vili Šprah - YU3TCR.
Imeli so tudi dobro organizirano skladiščno službo in zaloge raznega materiala. Kar pa ni služilo samo deponiji, temveč je imelo podoben namen, kot klubska trgovina v Radio klubu Maribor-Center.
Kot so se krepile materialne, članske in strokovne sposobnosti kluba, tako se je širila povezava na različnih ravneh v družbenih funkcijah, še posebej z organizacijo Civilna zaščita. Redno je klub sodeloval na vajah CZ za primer uporabe amaterskih zvez v izrednih razmerah. V letu 1965 je Drava poplavila del jugovzhodnega predela občine Tezno. Reka je ogrožala prebivalstvo in imetje. Štab CZ je ukrepal in predlagal, da klub zagotovi radijsko zvezo iz določenih točk na ogroženem ozemlju. Štiri klubske radijske postaje so delale neprenehoma 52 ur. Za mikrofoni teh postaj so bili: Leskovec - YU3CJ, Jus - YU3VT, Perčič - YU3UGJ in Dvoršič - YU3UCP.
V letu 1966 je v samozaložbi izšla drobna knjižica z naslovom: "100 diploma za radioamatere operatore", namenjena zbirateljem diplom. Njen avtor je bil A. Pipan - YU3NP.
Leta 1970 je bila velika vaja vseh enot CZ, kar je bilo istočasno kot proslava 20. obletnice ustanovitve Radio kluba Tezno. To priložnost smo svečano proslavili in priredili radioamatersko razstavo v sedanjih prostorih Elektro Maribor v Vetrinjski ulici. Istočasno pa sodelovali s 17 radijskimi postajami, klubskimi in osebnimi, na tej vaji CZ. Prvič se je zgodilo, da je bila amatersko izdelana radijska postaja instalirana v letalu Aero kluba Maribor, preko katerega je pilot poročal na zemljo, kar je iz višin opazil.
Postajo smo podarili letalcem in z veseljem ugotav1jamo, da še danes brezhibno deluje. Že 1eta 1962 smo za potrebe Letalskega centra v Mariboru izdelali tri primopredajnike za zvezo med jadralnim letalom v zraku in inštruktorjem na zemlji. To leto je bilo razgibano v vseh pogledih.
Sodelovali smo na dveh tekmovanjih, majski UKV in jesenski WW contest ter opravili preizkus znanja telegrafije s 500 rezervisti za potrebe Ljudske obrambe.
V letih 1971 in 1972 smo vodili praktično usposabljanje na radijskih sredstvih za zveze v protitočnem sistemu občine Maribor in Lenart. Bilo je preko 70 tečajnikov.
Predsedniki Radio kluba Tezno so bili: Andrija Kočar, Vlasto Vizjak, Dušan Leskovec, Stanko Vidovič, Danilo Jus, Dušan Klepej, Aleksander Pipan in Marin Ivasovič.
Bilo je veliko zanimivih dogodkov v življenju obeh klubov, manjših in večjih, pa takšnih, ki bi si prav gotovo zaslužili, da bi bili opisani in iztrgani pozabi. Vsega pri najboljšem namenu, ni mogoče zajeti, še posebej to velja za pestra dogajanja v življenju kluba, kjer se venomer nekaj spreminja. Članstvo se menjuje. Tisti, ki odhajajo, vzamejo s seboj del svoje in del klubske preteklosti, nekateri to store za vedno. Ker pa navadno radioamater si vsega ne zapiše na papir, zmaga čas. Sicer pa je čas v naprej določen zmagovalec.
Vse te stvari so zanimive, kajti tako lahko bralec, ki ni šel skozi ta pretekla obdobja, dobi vsaj bežen vpogled, kaj so fantje entuzijasti naredili za svoj radio klub. Da sta bila kluba močna in uspešna pričajo občinska, republiška, zvezna priznanja in mednarodne diplome, ki še danes krasijo klubske prostore.
Iz opisanega gradiva je razvidno, da je bil Radio klub Maribor-Center 1972. leta v fazi usihanja vseh aktivnosti, čeprav so bila na voljo materialna sredstva in nekaj članstva, ki pa se ni več znašlo v nastalih razmerah. Pravo nasprotje je bilo vzdušje v Radio klubu Tezno, kjer še delujejo sekcije, čeprav se tudi v temu klubu pozna selekcija članstva zaradi pridobitniške miselnosti spremenjenega družbenega ozračja. Prednost tega kluba je bila v tem, da je uspel obdržati določeno stalnost kadra, predvsem nosilce akcij in trajno aktivne sekcije.
Tezenski radio klub ima precejšnje zasluge za radioamaterstvo v Mariboru, saj so člani tega kluba dosegli sijajne rezultate pri gradnji UKV naprav in zvezah na tem področju. Med prvimi v Jugoslaviji so se oglašali na l44MHz. Dne 20. 4 .1955 se je YU3BUV prvič pojavil v etru na l44 MHz. Za postajo, ki je bil nemški trofejni predelani (YU3EN) primopredajnik Fels-Fub, sta bila Zdravko Ženko - YU3EN in operatorski pripravnik Dušan Leskovec, sedaj YU3CJ. Z razglednega stolpa na Pohorju nad Bolfenkom so bile dosežene mnoge imenitne zveze. Mednje spada prvi kontakt na l44MHz med Jugoslavijo in Nemčijo (YU3EN + YU3EU - DL6MH) ter prvi stik med Jugoslavijo in Poljsko, ki sta ga imela navedena operatorja, prvi v foniji, drugi v telegrafiji. Dne 22. 1. 1956 je bila dosežena še ena prva zveza. Tokrat na 430 MHz med Jugostavijo in Avstrijo, ki jo je vzpostavil YU3EN - Koko.
Tovariš Zdravko Ženko - YU3EN, ki smo ga vsi poznali po imenu Koko, je bil med amaterji znan in cenjen. Ugled si je pridobil s svojim aktivnim delom, bogatim znanjem in prijetnim nastopom. Vsi, ki smo ga bolje poznali, vemo, da ni bil samo odličen strokovnjak, ampak tudi človek, ki je našel stik s slehernim od nas in nikoli se ni postavljal za svojo akademsko in profesorsko titulo. Bil je radioamater po duši in veliki ljubitelj tehnike, od katerega bi se lahko še mnogo naučili. Toda ni ga več med nami.
Za Radio klub Tezno sta značilni dve usmeritvi: primopredajna in konstrukcijska. V času obstoja radio kluba je opravilo operatorske izpite okrog 100 članov, ki so bili aktivni v sekcijah: YU3BUV, YU3DBJ in YU3DDL.
Ekipo so sestavljali na sliki od leve proti desni: Marko
YU3DOX (sedaj YU3DS),
Darko YU3DOX (Sedaj YU3UV) in Bojan YU3BUV (sedaj YU3WB). Tekmovali so
uspešno do samega konca.
Takrat pa se je naglo
spremenilo vreme in, o joj ... viharni sunek je odnesel
šotor in
vso lažjo vsebino! Tekmovalni listi so odfrčali visoko v nebo. Vsi so
iskali, še izletniki iz Ruške
koče so pomagali in
na
srečo so naš1i vse, razen enega lista. Za tem tekmovalnim
listom
jim je bilo zelo žal, kajti na njem je bilo 40 zvez in skoraj vse so
bile iz YU1. Tudi brez pogrešanega lista so dosegli solidno
5.
mesto.
Koliko je bilo vzpostavljenih radijskih zvez, ne vemo natančno, lahko samo predvidevamo, da bi bilo število izraženo v krepkih tisočih zvezah. To velja enako tudi za Radio klub Maribor-Center.
V konstrukcijski dejavnosti oz . v delavnici kluba se je venomer nekaj dogajalo. Izdelana je bila vrsta radijskih postaj za KV in UKV, elektronskih tasterjev, transverterji za l44MHz in razne pomožne merilne enote za potrebe kluba.
Pomembno delo je bilo opravljeno za merilni laboratorij za TSŠ Maribor. Sestaviti je bilo potrebno merilni instrument, ki je prispel iz ZDA kot darilo OZN šoli. Vsa zadeva je bila v razstavljenem stanju, kot pravimo v "KITU", v klubu pa je dobil "rep in glavo".
Najaktivnejši v tej dejavnosti so bili: Anton Gliha - YU3CG, Dušan Klepej - YU3VV, Bojan Kresnik - YU30V, Stane Koželj - YU3NO (ex YU3NDO) in Vili Šprah - YU3TCR.
Imeli so tudi dobro organizirano skladiščno službo in zaloge raznega materiala. Kar pa ni služilo samo deponiji, temveč je imelo podoben namen, kot klubska trgovina v Radio klubu Maribor-Center.
Kot so se krepile materialne, članske in strokovne sposobnosti kluba, tako se je širila povezava na različnih ravneh v družbenih funkcijah, še posebej z organizacijo Civilna zaščita. Redno je klub sodeloval na vajah CZ za primer uporabe amaterskih zvez v izrednih razmerah. V letu 1965 je Drava poplavila del jugovzhodnega predela občine Tezno. Reka je ogrožala prebivalstvo in imetje. Štab CZ je ukrepal in predlagal, da klub zagotovi radijsko zvezo iz določenih točk na ogroženem ozemlju. Štiri klubske radijske postaje so delale neprenehoma 52 ur. Za mikrofoni teh postaj so bili: Leskovec - YU3CJ, Jus - YU3VT, Perčič - YU3UGJ in Dvoršič - YU3UCP.
V letu 1966 je v samozaložbi izšla drobna knjižica z naslovom: "100 diploma za radioamatere operatore", namenjena zbirateljem diplom. Njen avtor je bil A. Pipan - YU3NP.
Leta 1970 je bila velika vaja vseh enot CZ, kar je bilo istočasno kot proslava 20. obletnice ustanovitve Radio kluba Tezno. To priložnost smo svečano proslavili in priredili radioamatersko razstavo v sedanjih prostorih Elektro Maribor v Vetrinjski ulici. Istočasno pa sodelovali s 17 radijskimi postajami, klubskimi in osebnimi, na tej vaji CZ. Prvič se je zgodilo, da je bila amatersko izdelana radijska postaja instalirana v letalu Aero kluba Maribor, preko katerega je pilot poročal na zemljo, kar je iz višin opazil.
Postajo smo podarili letalcem in z veseljem ugotav1jamo, da še danes brezhibno deluje. Že 1eta 1962 smo za potrebe Letalskega centra v Mariboru izdelali tri primopredajnike za zvezo med jadralnim letalom v zraku in inštruktorjem na zemlji. To leto je bilo razgibano v vseh pogledih.
Sodelovali smo na dveh tekmovanjih, majski UKV in jesenski WW contest ter opravili preizkus znanja telegrafije s 500 rezervisti za potrebe Ljudske obrambe.
V letih 1971 in 1972 smo vodili praktično usposabljanje na radijskih sredstvih za zveze v protitočnem sistemu občine Maribor in Lenart. Bilo je preko 70 tečajnikov.
Predsedniki Radio kluba Tezno so bili: Andrija Kočar, Vlasto Vizjak, Dušan Leskovec, Stanko Vidovič, Danilo Jus, Dušan Klepej, Aleksander Pipan in Marin Ivasovič.
Bilo je veliko zanimivih dogodkov v življenju obeh klubov, manjših in večjih, pa takšnih, ki bi si prav gotovo zaslužili, da bi bili opisani in iztrgani pozabi. Vsega pri najboljšem namenu, ni mogoče zajeti, še posebej to velja za pestra dogajanja v življenju kluba, kjer se venomer nekaj spreminja. Članstvo se menjuje. Tisti, ki odhajajo, vzamejo s seboj del svoje in del klubske preteklosti, nekateri to store za vedno. Ker pa navadno radioamater si vsega ne zapiše na papir, zmaga čas. Sicer pa je čas v naprej določen zmagovalec.
Vse te stvari so zanimive, kajti tako lahko bralec, ki ni šel skozi ta pretekla obdobja, dobi vsaj bežen vpogled, kaj so fantje entuzijasti naredili za svoj radio klub. Da sta bila kluba močna in uspešna pričajo občinska, republiška, zvezna priznanja in mednarodne diplome, ki še danes krasijo klubske prostore.
Iz opisanega gradiva je razvidno, da je bil Radio klub Maribor-Center 1972. leta v fazi usihanja vseh aktivnosti, čeprav so bila na voljo materialna sredstva in nekaj članstva, ki pa se ni več znašlo v nastalih razmerah. Pravo nasprotje je bilo vzdušje v Radio klubu Tezno, kjer še delujejo sekcije, čeprav se tudi v temu klubu pozna selekcija članstva zaradi pridobitniške miselnosti spremenjenega družbenega ozračja. Prednost tega kluba je bila v tem, da je uspel obdržati določeno stalnost kadra, predvsem nosilce akcij in trajno aktivne sekcije.
Delavnica
- laboratorij v enem. Domujemo v kleti samskega doma Metalne od 1950 do
danes.
Od leve proti
desni: Dušan - YU3VV, Stane - YU3NO
R A D I O K L U B M A R I B O R
Razmere, ki so vladale med radioamaterji Maribora v obdobju od 1965 do 1972, so v medsebojnih pogovorih vnašale ideje o možni združitvi potencialov obeh klubov. To se je uresničilo dne 14. 4. 1973. Tedaj so se zbrali člani obeh klubov in na združitveni konferenci sklenili, da smo sposobni ustvariti več, če smo združeni.
Zato so na tej konferenci sklenili:
A. Pipan-YU3NP predsednik, D. Cizej-YU3LF podpredsednik, S. Mihec-YU3UMH tajnik, B. Kresnik-YU30V vodja vseh PPS, D. Klepej- YU3VV vodja konstrukcijske sekcije, R. Praznik-YU3UF vodja izobraževalne sekcije, I. Bakovič-YU3GX gospodar, J. Vrečko-YU3DK blagajnik, M. Ivasovič za stike z JLA, D. Leskovec-YU3TNX* član nadzornega odbora, S. Prajnc-YU3DQ vodja PPS YU3ABC-Center, V. Šprah-YU3TCR vodja PPS YU3BUV-Tezno, F. Majer-vodja PPS YU3DBJ-Tabor, Š. Roj-YU3ME vodja PPS-Ruše, C. Derganc-YU3AE vodja PPS-Starše, D. Švikard vodja PPS-Lovrenc na Pohorju.
* napaka, prip. urejevalca
Ob združitvi je Radio klub Maribor štel 111 članov in članic v pestri kvalifikacijski strukturi: študentje, tehniki in inženirji raznih strok, kvalificirani in visokokvalificirani delavci, učenci, upokojenci, pripadniki JLA in LM.
Sklepi združitvene konference so obvezovali, zato so v klubu takoj pričeli ukrepati praktično in hitro. Po pregledu apararatur po sekcijah - je prišla za intervencijski poseg na prvo mesto sekcija YU3DVO Lovrenc na Pohorju. Kmalu je bila spet pripravljena za delo. Pred tem pa je bilo potrebno popraviti sprejemnik, predelati oddajnik, urediti antene in se pogovoriti s tamkajšnjim članstvom in krajevnimi organi. Kader je bil šibak in to je bilo usodno. Po nekajmesečni slabi aktivnosti je sekcija YU3DVO zamrla.
R A D I O K L U B M A R I B O R
Razmere, ki so vladale med radioamaterji Maribora v obdobju od 1965 do 1972, so v medsebojnih pogovorih vnašale ideje o možni združitvi potencialov obeh klubov. To se je uresničilo dne 14. 4. 1973. Tedaj so se zbrali člani obeh klubov in na združitveni konferenci sklenili, da smo sposobni ustvariti več, če smo združeni.
Zato so na tej konferenci sklenili:
- stalna skrb mora biti posvečena strokovni rasti članstva in pridobivanju novih članov, zlasti šolske, industrijske in kmečke mladine;
- poiskati ob vpeljanih oblikah dela tudi take, ki bodo zanima le starejše člane kluba;
- dvigniti nivo operatorskega - tehničnega dela na vseh področjih UKV in KV ter uvesti sistematičnost v tekmovalnih aktivnostih za doseganje maksimalnih možnih rezultatov;
- prizadevati si za modernizacijo klubskih naprav in imeti stalno skrb nad funkcionalnostjo le-teh;
- zaradi objektivnih možnosti se ustanovijo ali obnovijo sekcije v Rušah, Staršah in Lovrencu na Pohorju. V te namene navezati trajne stike z dejavniki v krajevnih skupnostih navedenih krajev.
A. Pipan-YU3NP predsednik, D. Cizej-YU3LF podpredsednik, S. Mihec-YU3UMH tajnik, B. Kresnik-YU30V vodja vseh PPS, D. Klepej- YU3VV vodja konstrukcijske sekcije, R. Praznik-YU3UF vodja izobraževalne sekcije, I. Bakovič-YU3GX gospodar, J. Vrečko-YU3DK blagajnik, M. Ivasovič za stike z JLA, D. Leskovec-YU3TNX* član nadzornega odbora, S. Prajnc-YU3DQ vodja PPS YU3ABC-Center, V. Šprah-YU3TCR vodja PPS YU3BUV-Tezno, F. Majer-vodja PPS YU3DBJ-Tabor, Š. Roj-YU3ME vodja PPS-Ruše, C. Derganc-YU3AE vodja PPS-Starše, D. Švikard vodja PPS-Lovrenc na Pohorju.
* napaka, prip. urejevalca
Ob združitvi je Radio klub Maribor štel 111 članov in članic v pestri kvalifikacijski strukturi: študentje, tehniki in inženirji raznih strok, kvalificirani in visokokvalificirani delavci, učenci, upokojenci, pripadniki JLA in LM.
Sklepi združitvene konference so obvezovali, zato so v klubu takoj pričeli ukrepati praktično in hitro. Po pregledu apararatur po sekcijah - je prišla za intervencijski poseg na prvo mesto sekcija YU3DVO Lovrenc na Pohorju. Kmalu je bila spet pripravljena za delo. Pred tem pa je bilo potrebno popraviti sprejemnik, predelati oddajnik, urediti antene in se pogovoriti s tamkajšnjim članstvom in krajevnimi organi. Kader je bil šibak in to je bilo usodno. Po nekajmesečni slabi aktivnosti je sekcija YU3DVO zamrla.
V letu 1973 smo uredili razmere za delo sekcije na Taboru YU3DBJ, in sicer na II. gimnaziji, leta 1974 pa je začela delovati sekcija YU3DOX na OŠ v Staršah. Na obeh šolah smo organizirali in izvedli tečaje za radio operatorje. Za YU3DBJ je položilo izpit 8 novih, za YU3DOX pa 11 novih operatorjev. To so bili pionirji in mladinci obeh spolov. K uspehom so prispevali tudi dobri odnosi in razumevanje krajevnih dejavnikov, vodstva šol, elektrarna Zlatoličje in prizadevni posamezniki. Svoje prostore je dobila tudi sekcija YU3ABC in sicer v I. gimnaziji na Leninovem trgu. Nadalje pa še ostaja odprt problem prostorov in aktivnosti dveh sekcij: v Rušah YU3DDE in v Lenartu YU3DDL. Sekcija v Lenartu je že delovala, a je zaradi razhoda članstva v letu 1971 prenehala oddajati.
V letu 1974 / 75 od novembra do maja so bili opravljeni tečaji za operatorje na II. gimnaziji in na osnovni šoli Starše. Skupno je bilo 20 slušateljev, pionirjev in mladincev, ki so se šolali za bodoče operatorje v nekoliko težjih pogojih. Za tipkanje je bilo na razpolago samo eno tipkalo, ki ga je uporabljal vsak slušatelj. V knjigarnah ni bilo na voljo ustrezne literature in prostori so bili v zimskem času in večernih urah neogrevani. Problem ustreznih prostorov je prisoten že več let.
V letu 1973 je bila nabavljena nova radijska postaja TS-515 in instalirana v PPS YU3BUV Tezno. Seveda je bilo več podobnih želja, te pa so presegale finančne možnosti kluba. V maju 1975 nam je bi1a ponujena zamenjava za neustrezne prostore bivšega Radio kluba Center v Tomšičevem drevoredu, za prostore, kjer je sedanji sedež Radio kluba Maribor. To je bila realizacija naših prošenj in zahtev organom Zveze organizacij za tehniško kulturo, da je naša nadaljnja aktivnost odvisna od smiselne rešitve prostorske stiske kluba. Prostori na Partizanski c. 12 so najbolj ustrezali zaradi primerne lokacije, saj so v središču mesta in se neposredno navezujejo na mestni promet, kar ni brez pomena za delo s članstvom. Še preden smo se vselili, je bilo potrebno urediti določene stvari. Ni bilo ustrezne razsvetljave. S prošnjo smo se obrnili na DO E1ektrokovina, ki nam je brezplačno odstopila 6 kompletov rabljenih neonskih svetilk, vendar še danes svetijo. Oba prostora je bilo potrebno opleskati in popraviti tla ter nabaviti nekaj opreme. Ko smo poravnali račune, smo obrisali prah tudi v naši blagajni. Tega so odgovorni v klubu že vajeni, toda pomembnejše je, da se je vrnila aktivnost v življenje klubskih dejavnosti. Vse sekcije delujejo. Ob tem je potrebno posebej omeniti, da je najaktivnejša in uspešna sekcija YU3DOX v Staršah, sicer po letih dela najmlajša, (ustanovljena 1974 leta), po starosti članstva pa prav tako. Največ zaslug gre Cirilu Dergancu YU3AE in Dragu Frangešu YU3NAX, ki sta znala uspešno delovati med mladino, šolo in krajevno skupnostjo Starše. Znak YU3DOX se sliši vsaki dan in skoraj ni tekmovanja brez njih, pa naj gre za KV, UKV, QRQ in lov na lisico.
PPS YU3DBJ na Taboru
Leto 1975 je pokazalo, da je Radio klub Maribor na pravi poti, da je bilo zelo prav, ko smo združili sile v korist svoji organizaciji in družbi kot celoti. Upravni odbor, oziroma najaktivnejši člani so uspeli animirati in pritegniti k delu še ostalo članstvo. Vse to se je najlepše izkazalo z rezultati. Izobraževanje prek tečajev je steklo, lahko bi skoraj primerjali to aktivnost s polpreteklimi "starimi dobrimi letinami". Res, da ni bilo tečajev iz konstruktorske dejavnosti, za kar še vedno ni ustreznih pogojev, tečaji za operatorje KV in UKV pa se vrstijo vsako leto.
Preko Zveze organizacij za tehniško kulturo je ponudil klub program za praktični pouk s področja elektronike za višje razrede osemletke. Iz tega pa ni nič nastalo. Med mentorji na šolah ni zanimanja. Na ZOTK so nam povedali, da ima mladina v današnjem času razna radiotehnična sredstva in želi tudi sama kaj narediti. Upati je, da bomo tudi v tem klubu prišli do nekoliko večjega prostora. V sedanjih razmerah bi se dalo urediti učilnico praktičnega pouka, kjer se bo lotalo in smrdelo po kolofoniji, kjer se bo zaiskrilo, toda tudi nekaj naučilo.
V sredini leta 1975 smo opremili učilnico za učenje radiotelegrafije. Navezali smo stike s KS Selnica ob Dravi in kmalu ustanovili tudi sekcijo. Podobno je bilo v Pesnici, Lenartu in Račah. Seveda je bilo veliko organizacijsko administrativnih opravil, ki jih je bilo potrebno volontersko opraviti. Aktivnosti so bile tako dinamične, da bi bili potrebovali nekoga, ki bi nekaj dni v tednu uradoval in delal s članstvom. Ob tem naj omenim, da je zakon o društvih narekoval spremembo naših aktov, statuta in delno finančno materialnega poslovanja. Tega leta smo uspešno enkrat sodelovali in enkrat bili nosilci organizacije. V prvem primeru smo sodelovali z 9 postajami in moštvom na veliki vaji TO Pohorje 75, kjer smo izpolnili pričakovanja. V drugem primeru pa smo bili organizatorji tradicionalnega spominskega tekmovanja Pohorski bataljon.
Občni zbor kluba je bil 25. 4. 1976 v Domu družbenih organizacij. To je bil prvi občni zbor po združitveni konferenci, ki je bila 14 . 4 . 1973. Ugotovitve občnega zbora so potrdile, da so sklepi združitvene konference v glavnih smereh razvoja aktualizirani, da pa se mora nadaljevati : poživitev dela na UKV področju, da se uvede več aktivnosti za razšintev konstrukcijske dejavnosti.
Novo izvoljeni upravni odbor se je sestal 29. 4. 1976 ter se konstituiral vledeči sestavi:
A.Pipan predsednik, B.Vrečko podpredsenik, V. Grgič tajnik, J. Vrečkoblagajnik, Š. Roj gospodar, A. Gliha vodja konst.sekcije, B. Sever vodja UKV sekcije, S. Prajnc menadžer za diplome, V. Faletič QSL služba, V. Šprah skladiščnik. Vodje PPS so: YU3ABC J. Teršavec, YU3BUV V. Šprah, YU3DBJ F. Majer, YU3DAA. M. Planinc, YU3DDL V. Kramberger, YU3DOX C. Derganc.
Nadzorni odbor so sestavljali: D. Cizej, S. Mihec, D. Leskovec, D. Klepej. B. Wigele. Sedaj že skoraj lahko trdimo, da se je delo v klubu odvijalo z ustaljeno rutino in da so aktivnosti porazdeljene v tri faze. Jesenska-spomladanska aktivnost, ko se odvijajo tečaji, je bolj dinamična faza kot mirna poletna, zaradi dopustov in šolskih počitnic. Nato se prične priprava za najbolj delovno obdobje, t.j jesen-zima-pomlad.
Pomemben dogodek smo imeli v letu 1977, ko smo posodobili naš oddajniški potencial s štirimi novimi postajami Yaesu FT-101, česar so bili veseli operatorji v YU3DOX, YU3DBJ in v novih sekcijah YU3DVA v Selnici ob Dravi in YU3DPC v Pesnici. Klubska administracija pa je dobila novi pisalni stroj in plinsko peč za gretje pisarne.
Dne 15. 9. 1977 je bi1a obnovljena UKV sekcija, ki ima svoj sedež v prostorih bivsega radio kluba Tezno. Eden od sklepov je predvideval uvedbo skedov kot "mariborska UKV runda" ter pospešitev trenda za postavitev regionalnega FM repetitorja. Vse te aktivnosti so bile potrebne, kajti družbena klima je v teh letih omogočala, da so se radijska sredstva hitro množila.
V obdobju 1977 / 78 je bil v klubu organiziran prvi tečaj za E kategorijo operatorjev, po zaslugi velikega zanimanja med občani. Članstvo je močno poraslo ter obdržalo določeno stalnost še naslednja tri leta, nato se je prvotno navdušenje precej umirilo.
V letu 1979 pride pobuda iz naše sekcije YU3DOX v Staršah, da bi se osamosvojili in preimenovali v Radio klub Starše. Po razgovorih in proučitvi razlogov ni bilo nobenih zadržkov iz našega upravnega odbora, zato je sledilo urejanje materialno organizacijskih zadev. Eni odhajajo, drugi prihajajo!
V Račah so pričeli s tečajem radiotelegrafije, ki ga je vodil D. Cizej - YU3LF.
Tečaj je trajal od jeseni 1979 do pomladi 1980, ko je 12 operatorjev dobilo potrdilo o opravljeni C kategoriji. V jeseni leta 1980 je bilo vse priprav1jeno, oglasi se nova sekcija iz Rač z znakom YU3DLF, ki ima sedež v gradu nekdanjega veleposestnika. Krajevna skupnost Rače je investirala ureditev prostorov, napeljavo električne instalacije in nabavo radijske postaje FT-101.
Člani sekcije pa so se oddožili z aktivnostjo na frekvencah in so med prvimi našimi sekcijami, ki so osvojili DXCC diplomo. Te svoje sposobnosti pa bodo ponudili svoji krajevni skupnosti, če bi razmere to zahtevale.
V Pesnici smo ustanovili sekcijo YU3DPC v letu 1977 in vse je kazalo, da bi lahko nastalo živahnejše radioamatersko gibanje, ki bi zajelo tudi okoliške zaselke in sam kraj, od koder se vozi precej mladine v razne šole v Maribor. Stvari pa niso krenile v to smer, ampak so ostale na začetni ravni.
Po kratkotrajni aktivnosti te sekcije, ki je trajala slaba tri leta, smo oddajnik z znakom vred prenesli v novo sredino - v Šentilj. Glavno breme je prevzel naš dolgoletni član in aktivni Vilko Kikl-YU3SE, ki je vodil tečaj na OŠ v Šentilju, od februarja do junija 1982, ko je opravilo 6 tečajnikov izpite za operatorje.
Ko se je končala ta akcija, se je pričela nova aktivnost, po vseh dosedanjih izkušnjah najzahtevnejša - iskanje ustrezne lokacije za PPS. Skupna odločitev je pokazala na opuščeno osnovno šolo, ki je danes stara in vlažna zanemarjena stavba. Iz te hiše so bili oddani prvi radiotelegrafski signali dne 24. 11. 1982 in tako je KS Šentlj dobila sekcijo YU3DPC, ki deluje v kotu te sobe, ki je bila nekoč učilnica. Da bi zavarovali operatorje in radijske naprave pred vlago in hladom v neogrevanih prostorih, je bil edini izhod v pregraditvi prostora, ki ga je mogoče ogrevati z električno pečico.
Udarniško delo sekcije, predvsem pa delo Vilka YU3SE in pomoč v materialu, ki ga je dobil v podjetju, kjer je bil zaposlen ( DO Marles ) je omogočilo, da so sestavili prostorček v katerem lahko delajo tri do štiri osebe na radio oddajniku. Lahko sklepamo, da tem fantom in dekletom ni vse z rožicami postlano; slišimo pa jih skoraj v vseh večjih, predvsem jugoslovanskih tekmovanjih. Delajo, to je pomembno!
Sekcija YU3DAA je instalirana v vojašnici, matično pa pripada našemu Radio klubu. Pred leti je bil to samostojni radio klub, kar pa se je pokazalo kot nesmiselno. Zato so sami predlagali pripojitev in od tedaj delujejo kot sekcija v okviru Radio kluba Maribor. Dejavnost te sekcije je pravzaprav občasna, navadno le tedaj, kadar pride operator amater na služenje vojaščine v Maribor.
Za sekcijo YU3DEC je značilno dvoje: da združuje poklic in konjiček, ker je instalirana na PTT in ima najvišje razpeti dipol v Mariboru - en kraj je privezan pri vrhu zvonika Stolne cerkve. Verjetno jim ta povezava pomaga, da so odlično slišani v Južni Ameriki tudi na 80 in 40 metrih.
Ostala je še ena sekcija in obhod bo končan. To je sekcija YU3DSM, ki deluje v okviru Društva slepih Maribor. Operatorji v tej sekciji delajo v specifičnih pogojih, ki so prirejeni po manipulativni tehniki, sicer pa se zveze navzven prav nič ne razlikujejo od ostalih.
Če primerjamo aktivnosti PPS v letih 1955 - 1960 z delovanjem PPS zadnjih pet let do leta 1986, opazimo velike razlike. Najstarejši člani kluba bodo lahko pritrdili, posebno pa "oldtimerji", ki so že leta "dežurni" za svojimi "štacioni" doma, da sta nekoč dve radijski postaji iz sekcij YU3ABC in YU3BUV naredili več zvez kot sedanjih 12 sekcij.
Pred leti je bilo manj osebnih in tudi manj kvalitetnih naprav. Večje število le-teh danes pomeni večjo množino dela osebnih operatorjev. Torej prava dejavnost radiokluba je seštevek vseh dejavnosti članstva; tudi tistih, ki se odvijajo doma.
Najpogosteje se javljajo na KV področju: YU3CA, DJ, DQ, LF, ME, MF, NP, QS, SE, UF, WB, vsaj polovico navedenih znakov lahko slišimo tudi na UKV frekvencah od doma ali iz vozila. Na UKV področju pa so zelo dejavne postaje: YU3ALZ, UGJ, CJ, VV, DK/WX, UBQ, IV, UL, WV, UXO, UMH in drugi, ki so nekoliko manj prisotni na frekvencah. Dva naša člana - YU3BQ in YU3IV se ukvarjata tudi z ATV in RTTY. Nove kvalitete nastajajo s pohodom računalništva v obstoječe amaterske sisteme, kar nekateri že uporabljajo. Med temi je tudi YU3TN (ex YU3TNX), ki je znal lepo povezati svoj poklic s konjičkom.
Zanimiv je YU3WV - Bojan Sever. Pozornost vzbuja njegov antenski sistem za l44MHz, za zveze preko satelitov in meseca, kot parazitnega reflektorja, ki mu omogoča zveze na 2 metrih z vsemi kontinenti in je zaradi tega prvi YU, ki ima WAC diplomo na l44MHz. Ta dosežek v amaterskem svetu nekaj velja!
Nosilna kovinska konstrukcija - stolp je visok 24 metrov na njem je "obešenih" 48 yagi anten v 24 parih po 2x12 elementov - skupno je 576 elementov! Celotni sistem je vrtljiv, da lahko sledi trajektoriji satelita ali meseca, kar se računalniško uravnava. Po velikosti, glede na število montiranih yagi anten, je tretji na svetu in prvi v Evropi. Preko tega antenskega sistema je mogoče Bojana slišati na vseh točkah zemeljske oble in tako je postal prvi YU, ki so ga slišali v najoddaljenih krajih - tudi v ZL - na l44 MHz.
Američani se se čudili in vprašali: "Kdo je ta YU3WV, ki "razbija s takim signalom na 144 MHz ?" tako kot se čudi potnik, ki potuje mimo Bistrice pri Rušah, ko zagleda to "čudo tehnike". Ko so v ZDA dobili fotografijo antenskega sistema, je bilo čudenja konec. Fotografjo so objavili na naslovni strani tehniške revije z naslovom: "The antenna of YU3WV Bojan Sever - Yugoslavia".
Prej opisani primer kaže, da amaterje žene neka sila v ustvarjalna snovanja in realizacije tudi finančno zahtevnih projektov, ki praktično nimajo denarnega nadomestila. Takšnih primerov je med nami veliko. Podobna vprašanja se zastavljajo tudi onim, ki zapustijo trdna tla in gredo na ...
Vinko Grgič - YU3CC ( ex YU3TRI) je bil pomorščak. Če pa pogovor nanese na morje in ladje, je takoj opaziti, da je morje še vedno v njem. Tako bo verjetno tudi ostalo. "Vinko, bi nam lahko povedal, kaj je to, kar zleze mornarjem pod kožo ? »
" Pravijo, da Slovence od nekdaj vleče na morje in da za Štajerce to še posebej velja. Kadrovska evidenca piranske Splošne plovbe bi to verjetno najlepše potrdila. Mariborski radioamaterji pač nismo mogli biti izjeme ! Med sedanjimi in bivšimi člani kluba nas je kar nekaj služilo ali še služi kruh "s sedmimi škornji". Ciril se je lansko leto (1985) spet oglasil kot YU3AE / MM potem, ko je zadnjih (1960) služboval na morju in se skoraj povsem ustalil na kopnem. On je tudi glavni "krivec", da so se iz nekdanje sekcije YU3DOX v Staršah kar trije mladi preiskusili kot pomorščaki. Cirilov sin Marko - YU3DS in Mirko Sel - YU3RE sta prestala neugledni asistenski staž in pridobila pravico do častniških našitkov. Sam sem se po končani pomorski šoli šest let potepal po morjih. No, vsi imamo nekaj skupnega. Iz ljubiteljskega smo prešli na poklicno razbijanje po tasterju in vsi smo se redno oglašali tudi na amaterskih frekvencah. Mnogim ne gre v glavo, da lahko nekdo, ki mora osem ur preždeti za poklicnimi aparati, z veseljem presedla za amatersko radijsko postajo. Pa je vendar tako. Od formalnih in skopih poklicnih zvez te kar zanese med sproščene in pestre amaterske.
Klicni znaki, ki se končujejo z MM so dobrodošel gost v vseh zvočnikih in slušalkah po svetu, sami smo seveda najraje prisluhnili tistim, ki se začenjajo z YU. Zveza z domom je res velika reč, ki ti jo lahko pričara amaterska postaja, če si na drugem koncu sveta.
V mnogih pristaniščih sveta smo imeli prijatelje radioamaterje in ob njih spoznavali tuje dežele in njihovo življenje bolj neposredno kot večina drugih pomorščakov. Največ časa sem preživel na sedaj opuščeni liniji okoli sveta, ki je bila že sama po sebi pestra. Redni postanki v pristaniščih so me pripeljali v goste mnogim radioamaterjem na vseh celinah. V Savoni sem obiskoval slepega Paola - I1CMB, v Bombayu Georga - VU2GT, ki je celo vrnil obisk v Mariboru. Posebno prisrčen gostitelj je bil Paddy - 4S7PB, ki je iz Colomba dolga leta vodil znani SEA-NET (mrežo amaterjev jugovzhodne Azije). David - VS6DM me je v Hong Kongu popeljal v tamkajšnji zares eksluzivni klub v vrhnjem nadstropju admiralitete.
Ob celi vrsti znancev na zahodni obali ZDA me je vezalo posebno prijateljstvo s Carlom - W6WRM, sinom hrvaških priseljencev v Long Beachu. Tam sem obiskal verjetno najbolj nenavadne klubske prostore na svetu - v komunikacijskem centru opuščene raketne baze, dve nadstropji pod zemljo.
Kako naj vsemu temu rečem? Nenehne spremembe, nova spoznanja in znanstva, skratka, skrajnosti v mnogem. Vse to daje neki smisel in sooblikuje pogled na življenje, prostor in čas."
R a d i o k l u b M a r i b o r d a n e s
Nadaljujemo tradicijo ustanoviteljev Radio kluba Maribor-Center in Radio kluba Tezno, temelječo na razvijanju takih aktivnosti, ki spodbujajo ustvarjalne želje članstva, ki skozi samoizobraževanje širi svoje in znanje drugih na področju eletronike in radiooperatorstva.
Delovanje kluba ima širši družbeni in vzgojni pomen, ker lahko skozi aktivnosti v naši sredini, mladi utrjujejo v šoli pridobljeno znanje in dodajajo nova spoznanja. Nekomu predstavlja radioamaterstvo okno v svet, drugemu pa dopolnilno aktivnost. Skupno je vsem, ki se ukvarjamo z radioamaterizmom, veselje do tehnike in novega znanja. To pomeni, da spadamo v skupino družbeno koristnih dejavnikov.
V preteklih 40-tih letih je veliko dokazov v prid tej trditvi, nekaj smo jih predstavili v besedilu tega zbornika.
Iz preglednice, ki je podana na koncu, je razvidno koliko nas je, kaj smo in koliko imamo radijskih sredstev za zveze. Vse skupaj predstavlja del aktivnega potenciala Zveze organizacij za tehniško kulturo v Mariboru. Sedež Radio kluba Maribor je na Partizanski c. 12, vhod je iz dvorišča v prvo nadstropje. Administrativno središče sestavljajo štirje prostori v skupni površini 42 m2 : veža, pisarna, shramba in učilnica, kjer ima svoj kotiček tudi sekcija YU3ABC. Vse skupaj je včasih predstavljalo enosobno stanovanje v centru mesta, na srečo brez mestnega vrveža, ker smo pred njim ograjeni s kompleksom stavb.
Uradne ure so enkrat v tednu, namenjene članstvu, kolikokrat pa se tam znajdejo člani upravnega odbora, ni nikjer navedeno. Iz preteklih naših 40 let, se kot rdeča nit vleče sled, ki kaže na veliko vloženega truda, na iznajdljivost in požrtvovalno delo mnogih članov. Tako so bili doseženi rezultati, na katere smo danes upravičeno ponosni. Velik delež zaslug pa nesporno gre najaktivnejšim članom v izvoljenih telesih, kajti brez iniciativnih in predanih ljudi ni uspehov.
Tako kot v preteklosti, znamo tudi danes prijeti za sleherno delo, ki se navezuje na radioamaterstvo, tako v teoretičnem, kot v praktičnem in uporabnem pomenu. Vključujemo se in vključeni smo na različnih družbenih ravneh s čemer se naše znanje uporabno vpleta v potenciale družbe danes, za varnejši korak v bodoče.
Predsedniki Radio kluba Maribor so bili: Aleksander Pipan, Dušan Klepej, Vinko Grgič, Milko Ozmec in Bojan Wigele (1986).
Ob prebiranju podatkov vezanih na preteklih 40 let, ne more spomin mimo imen naših članov, ki so v svojem času soustvarjali z nami ali celo pred nami in jih danes ni več: Stanko Vajngerl, Zdravko Ženko, Danilo Jus, Zdenko Trstenjak, Franjo Štromajer, Viktor Krevh, Jože Filipčič, Feri Lipič.
Statistični podatki radiokluba Maribor leta 1986
Od tu naprej so originalno posnete (skenirane) strani iz zbornika
Konec zbornika
